Astma

Povezane vsebine:

Definicija

Astma je kronična vnetna bolezen, ki prizadene dihalne poti. Prizadeta je celotna dihalna pot z izjemo zaključnega dela, torej alveolov. Astme se ne da ozdraviti, lahko pa jo dobro nadzorujemo z zdravili. Dobro zdravljena astma bolniku ne dela skoraj nobenih težav in ne skrajša njegove življenjske dobe. Slabo vodena astma pa je po drugi strani lahko smrtna bolezen.

Etiopatogeneza (vzročnost)

Pri astmi gre za stalno vnetje sluznice dihalnih poti, ki se kaže z zadebelitvijo in posledičnim zoženjem dihale poti. Z zoženjem pa se zmanjša tudi pretok zraka v pljučih in zaradi tega nastopijo za astmo značilne težave. Poleg zadebelitve sluznice in refleksnega skrčenja dihalne poti zaradi vnetja se astma kaže tudi s povečanim izločanjem sluzi, ki spodbudi (produktiven) kašelj. Glavna težava astmatikov je torej zmanjšan dotok zraka do zaključnega dela dihalne poti, do alveolov, kjer se izmenjujejo plini potrebni za življenje, sama izmenjava plinov v alveolih pa ni motena in poteka normalno. Zoženje dihalnih poti pa je pri astmi mogoče odpraviti (pravimo da je zapora dihalnih poti reverzibilna), zato se pri zdravljenju bolezni osredotočamo na preprečevanje tovrstne zapore.

Vzrok astme načeloma ni poznan, gre lahko za razne antigene, morebiti tudi viruse, potencialno pa je določljiv pri nekaterih oblikah astme (poklicna astma). Načeloma določanje povzročitelja ni uspešno, zato ga niti ne določamo, pri poklicni astmi pa se osredotočamo na dokazovanje pojavljanja astme v delovnem okolju, kjer pa je možnih povzročiteljev veliko.

Osnovna delitev in posebne oblike astme

V osnovi astmo delimo na alergijsko (povod za nastanek astme je alergen), poklicno (astma se pojavi na delovnem mestu) in intrinzično (simptomi bolezni so značilni za astmo). Razlika med alergijsko in intrinzično je v pojavljanju IgE protiteles pri vnetju in prisotnost le teh je mogoče pri alergijski potrditi, pri intrinzični pa ne.

Glede na klinično sliko (izražanje) pa poznamo tudi 4 posebne oblike astme in sicer:

  1. Astma, ki se kaže le s kašljem: zgolj kašelj brez posebne zapore dihal, vendar je dokazana preodzivnost dihalnih poti pri kliničnem testiranju.
  2. Aspirinska astma: pojavi se po zaužitju aspirina in lahko pomeni smrtno poslabšanje astme. Ko se enkrat pojavi se vedno pojavlja po jemanju aspirina in traja vse življenje. K temu so posebej nagnjeni bolniki v odrasli dobi s pridobljeno intrinzično astmo, ki imajo nosne polipe.
  3. Astma ob obremenitvi: ni posebna oblika, temveč način izražanja astme. Zoženje dihalnih poti nastane zaradi ohladitve in izsušitve dihalnih poti.
  4. Predmenstrualna astma: težko jo je zdraviti, potrebni so povišani odmerki zdravil.

Klinična slika (izražanje)

Klinično se astma izraža glede na težo bolezni. Pri osebah z zelo blago astmo se tako lahko izraža samo s spremembami dihanja, bolniki so načeloma lahko tudi brez težav ali pa se pojavljajo samo posebne oblike astme. Pri blagi astmi lahko bolniki občutijo stiskanje v prsnem košu, znake astme le ponoči ali ob naporu. Ko gre za klinično očitno astmo lahko imajo bolniki občutek težkega dihanja, kašelj, piske nad pljuči, občutijo lahko dušenje na mrzlem in suhem zraku, ob smehu.

Za astmo so značilni visokofrekvenčni piski nad pljuči, ki pa niso v neposredni povezavi s težo zapore dihalnih poti. Tako imamo lahko ob hudi zapori zaradi slabe in počasne izmenjave zraka v dihalnih poteh tudi popolno odsotnost dihalnih šumov.

Diagnostika (prepoznavanje bolezni)

Osnova diagnostike astme je spremljanje pljučne funkcije s postopkom spirometrije (merjenje količine izdihanega zraka pri maksimalnem in prisiljenem izdihu, navadno v določenih delih dneva) in ugotavljanjem odzivnosti na zdravila. V kolikor so omenjeni testi normalni mi pa vseeno sumimo da gre za astmo, se lahko poslužujemo metaholinskega provokacijskega testa (s spirometrijo določamo količino izdihanega zraka pred in po vdihu metaholina, ki pri astmatikih močno zoži dihalne poti in s tem zmožnost izmenjave zraka v pljučih).

Dodatno lahko opravimo tudi krvne preiskave, kjer lahko potrdimo prisotnost IgE protiteles in blago eozinofilijo (povišana vrednost eozinofilcev v krvi zaradi vnetja). V izpljunku (sputumu) prav tako iščemo povišano število eozinofilcev, v izdihanem zraku pa povišano koncentracijo NO. Poslužujemo se lahko tudi kožnih alergijskih testov, kjer se izrazi prisotnost IgE protiteles.

Ocena teže, trajanja in poslabšanja astme

Ocena teže in trajanje je merilo za predpis zdravil pri zdravljenju. Oceno naredimo na podlagi izraženih kliničnih znakov, števila in intenzivnosti poslabšanj, pogostosti pojavljanja nočne astme in s spirometrijo izmerjenih izdihanih volumnov. Zdravljenja se lotimo na podlagi najhuje izraženega kliničnega znaka in ga skušamo ublažiti, nato se astme lotimo celostno. Glede na izraženost kliničnih znakov astmo načeloma delimo na blago, zmerno, težko in katastrofalno (oz. krhko, anafilaktično). Oceni teže astme je prilagojeno tudi zdravljenje z zdravili.

Poslabšanje astme pomeni okrepitev simptomov in poslabšanje pljučne funkcije pri merjenju s spirometrom. Vzrok za poslabšanje je lahko prenehanje zdravljenja ali prenizki odmerki zdravil, večja izpostavljenost alergenom, prejemanje beta 1 blokatorjev (pri zdravljenju bolezni srca), telesni napor, hladen zrak, panične epizode s pospešenim dihanjem in uživanje zdravil iz skupine nesteroidnih antirevmatikov.

Zdravljenje

Cilj zdravljenja je trajni nadzor nad astmatskim vnetjem, nikoli pa astme ne pozdravimo dokončno. Kot preventivno svetujemo čim manjše izpostavljanje alergenom (v kolikor jih poznamo) ali vsaj krajem in prostorom kjer se simptomi astme izkustveno poslabšajo. Za zdravljenje astme uporabljamo dve skupine zdravil in sicer preprečevalce in olajševalce. Pri astmi je ključno zdravljenje s preprečevalci, saj na ta način zaviramo in kontroliramo vnetje v sluznici dihalnih poti in preprečujemo izražanje kliničnih simptomov. Zdravljenja s preprečevalci bolniki nikakor ne smejo opuščati, tudi ko nimajo izraženih simptomov astme ne, saj je redno jemanje pomembno za dolgotrajno zaviranje vnetja. Olajševalce uporabljamo samo po potrebi npr. pri astmatičnih napadih ali športnih aktivnostih.

Med preprečevalce načeloma uvrščamo protivnetna zdravila in inhalacijske glukokortikoide (osnova zdravljenja), med olajševalce pa bronhodilatatorje (več zdravil ima takšen učinek) in simpatikomimetike beta 2. Skupine zdravil se delno prekrivajo, saj lahko določena zdravila uporabljamo kot preprečevalce in olajševalce, pa vendar ne moremo vedno uporabljati določenih zdravil enako učinkovito.

  1. Inhalacijske glukokortikoide glede na težo izražene bolezni v primernih količinah predpisujemo za vse oblike astme. Za doseganje želenega učinka z visokimi dozami inhalacijskih glukokortikoidov je potrebno jemanje vsaj nekaj tednov, pa vse tja do treh mesecev. Po stabilizaciji bolezni količine počasi zmanjšujemo, vendar jih nikoli ne ukinemo popolnoma. Predstavnika: Flutikazon, Budezonid.
  2. Simpatikomimetike beta 2 delimo na kratkodelujoče in dolgodelujoče in jih predpisujemo glede na potrebo pri zdravljenju. Kratkodelujoče lahko jemljemo samostojno in se uporabljajo za akutne napade astme. Njihov učinek je po vpihu dosežen v 10 - 15 minutah in traja 2 - 6 ur. Predstavnika: Salbutamol, Fenoterol. Dolgodelujoče lahko jemljemo le v kombinaciji z inhalacijskimi glukokortikoidi, njihovo trajanje delovanja je nekje do 12 ur. Predstavnika: Salmeterol, Formoterol.
  3. Z zdravljenje uporabljamo še antiholinergike, antilevkotriene in teofilin, vsakega v določenih kombinacijah z drugimi zdravili in nikoli samostojno. Te skupine zdravil imajo navadno mešane učinke in zato po večini (eni bolj, drugi manj) spadajo med preprečevalce in olajševalce.

Zdravljenje je vedno prilagojeno posamezniku glede na izraženo klinično sliko in težo astme. Uspešnost zdravljenja je odvisna od rednega jemanja zdravil in dobrega terapevtskega odnosa med bolnikom in zdravnikom. Tako kot pri vseh ostalih zdravilih so tudi pri zdravilih za zdravljenje astme možni neželeni stranski učinki s katerimi se spopademo, ko se pri bolniku pojavijo in moramo nanje skrbno paziti.

Poklicna astma

Poklicno astmo povzročajo dejavniki in okoliščine značilne za neko določeno delovno okolje. V prvi vrsti je potrebno postaviti diagnozo astme, ki jo kasneje poizkusimo potrditi v korelaciji s pojavnostjo na delovnem mestu.

Astma se lahko pojavlja samostojno v neodvisnosti z delovnim mestom in prav zato jo je težko ločiti od tiste, ki se je pojavila kot posledica izpostavitve alergenu na delovnem mestu. Samo novo pridobljena astma, ki se razvije izključno na delovnem mestu si zares zasluži definicijo poklicna astma.

Prvi korak v diagnostiki je postavitev diagnoze astme, katere prisotnost bolezni je sploh osnova, da lahko govorimo o poklicni astmi. Diagnozo postavimo s prej opisanimi postopki. Diagnostike z delovnim mestom povezane astme pa se nato ponovno lotimo s spirometrijo, ki jo opravimo na delovnem mestu in po delu. Pričakujemo, da se količina izdihanega zraka zaradi izpostavitve alergenom na delovnem mestu in posledičnega zoženja dihalnih poti zmanjša, po delu pa se zaradi odsotnosti alergena dvigne proti normali. Spirometrijo tako opravljamo 4x dnevno, 2 tedna ko bolnik hodi v službo in 2 tedna ko je bolnik doma. Tako lahko zaznamo vzorec nihanja količine izdihanega zraka pri izpostavitvi in odstranitvi alergenov.

Pri omenjeni diagnostiki si ne moremo pomagati z metaholinskim testom, ki je vedno pozitiven ko gre za astmo in je pozitiven še več let po odstranitvi iz delovnega mesta. V kolikor s spirometrijo nismo dosegli želenih rezultatov se poslužujemo diagnostike sputuma, ki pa vedno ne pokaže veliko in predvsem ni vedno specifična.

Zdravljenje poklicne astme je enako kot zdravljenje ostalih oblik astme, poseben poudarek pa je na odstranitvi bolnika iz delovnega okolja kjer se bolezen pojavlja in doslednemu izogibanju alergenom.

Literatura

  1. Kocijančič A, Mrevlje F, Štajer D. Interna medicina. Ljubljana: Littera picta; 2005.
  2. Kasper D L, Braunwald E, Hauser S L, et al. Harrison's Principles of Internal Medicine 16th edition. New York: McGraw-Hill Companies, Inc.; 2005.
  3. Iz Leka: Slovenski Medicinski e-Slovar.

Besedilo je povzeto po uradni literaturi, vendar napisano ni nujno v skladu s trenutno veljavnim uradnim mnenjem, smernicami in priporočenim zdravljenjem. Namenjeno je zgolj informativni rabi. Avtor za napake in napisano ne odgovarja.