Depresija

Povezane vsebine:

Definicija

Beseda depresija izvira iz latinščine in pomeni pobitost ali potlačenost. Pojem depresija se pogosto uporablja v vsakodnevnem življenju – npr. ko je zunaj turobno vreme pomislimo: »Kako je danes depresiven dan.«

Vsakdo ima kdaj slab dan, ko je pobit in brez energije, vendar to še ne pomeni, da je depresiven. Razlikovati moramo med depresivnim razpoloženjem oz. depresivnostjo, ki samo zase še ne pomeni bolezenskega stanja depresije, lahko pa je eden od simptomov v sklopu depresivne bolezni. Ob resničnih neprijetnih okoliščinah ima vsak pravico biti nerazpoložen in žalosten. Takšno počutje ne pomeni, da je oseba klinično depresivna. Vsa ta čustva so normalna, vendar če vztrajajo predolgo (običajno več kot dva tedna) in so prekomerno izražena, moramo pomisliti, da bi lahko šlo za depresijo.

Depresija oz. depresivna motnja je bolezen, ki vpliva na psihično in telesno počutje in s tem prizadene posameznika kot celoto. Povzroča motnje razpoloženja, mišljenja in raznovrstno telesno simptomatiko. Za pojav depresije posameznik ni kriv sam, ni znak osebne šibkosti in je ni mogoče premagati le z močno voljo ali željo.

Brez primernega zdravljenja lahko simptomi depresije trajajo tedne, mesece ali leta, lahko postanejo kronični in sčasoma še izrazitejši.

Pogostost

Za depresijo boleha približno 15 odstotkov Slovencev, od tega se 2-3 krat pogosteje pojavi pri ženskah. Vendar je delež bolnikov verjetno višji, saj je veliko bolnikov neprepoznanih. Depresija se pogosteje pojavlja pri ženskah, ki so bile v preteklosti žrtev fizičnega, spolnega ali psihičnega nasilja. Neprepoznana in nezdravljena motnja poveča tveganje za samomor, ki je v Sloveniji velik problem. Depresija je pogosta pri kroničnih boleznih (bolezni srca in pljuč, degenerativne in revmatične bolezni, sladkorna bolezen, migrena).

Vrste depresije

Vrsto depresije določimo glede na potek in pogostost pojavljanja. O depresivni epizodi govorimo, če se depresija pojavi le enkrat, simptomi in znaki pa trajajo najmanj 2 tedna.

Recidivirajoča oz. ponavljajoča se depresija se ponavlja in vsakič popolnoma izzveni. Leta trajajočo depresijo, ki se lahko postopno slabša in ki po zdravljenju ne izzveni, imenujemo rezistentna oz. kronična depresija. Kadar pa kronično slabo razpoloženje traja vsaj dve leti ali več, vendar ni zelo hudo in je prekinjeno s krajšimi obdobji dobrega razpoloženja, imenujemo distimija.

Simptomi depresije

Pri depresiji gre za počasi razvijajoč se proces in ne nastane čez noč. Pomembno je, da prve znake čim prej prepoznamo in depresivnemu človeku čim prej pomagamo.

Poskušajte odgovoriti na naslednji vprašanji:

  1. Ali ste imeli v zadnjem mesecu težave zaradi potrtosti, depresivnega razpoloženja ali občutka brezizhodnosti?
  2. Ali ste imeli v zadnjem mesecu težave zaradi manjšega zanimanja ali veselja/užitka s stvarmi, ki ste jih včasih radi počeli?

Če ste odgovorili na zgornji vprašanji pritrdilno, lahko gre za depresijo, vendar diagnozo lahko postavi le strokovnjak, običajno osebni zdravnik ali psihiater, na podlagi diagnostičnega pogovora.

Pomembno je, da ob pojavu simptomov depresije čim prej obiščemo zdravnika in mu opišemo svoje težave. Z ustreznim zdravljenjem, ki se mora začeti čim prej, lahko večina bolnikov premaga depresijo in znova uživa v vsakdanjem življenju.

Izraženost depresivnih simptomov je zelo različna med posamezniki in se med potekom bolezni spreminja. Ni nujno, da ima depresiven bolnik vse simptome bolezni. Zaradi raznolike klinične slike se pogosto zgodi, da je bolezen prepozno prepoznana.

Depresivni bolnik je lahko:

  1. samomorilen, z željo, da bi bil mrtev ali pogostim razmišljanjem o smrti
  2. žalosten, potlačen, jokav, potrt, melanholičen
  3. nemiren, brez obstanka ali upočasnjen in mirujoč
  4. utrujen, brezvoljen, neučinkovit pri opravljanju vsakodnevnih aktivnosti in brez življenjske energije
  5. socialno izoliran, osamljen in umikajoč se iz družbe
  6. poln občutkov krivde, očita si za številne napake, ki jih je naredil v preteklosti
  7. nezadovoljen, brez veselja do dejavnosti, ki jih je nekoč z veseljem opravljal
  8. poln občutkov manjvrednosti, z nizkim samospoštovanjem ali občutki neuspešnosti
  9. pesimističen, obupan
  10. dekoncentriran z motnjami pozornosti in spomina
  11. nespeč ali redko čezmerno zaspan
  12. brez apetita (izguba telesne teže) ali redkeje s pretiranim apetitom (pridobivanje telesne teže)
  13. prepričan, da ima hujšo telesno bolezen, saj občuti različne telesne težave, ki niso posledica drugih bolezni, ampak jih povzroča depresija
  14. anksiozen s fobijami, paničnimi napadi, premlevanjem o nepomembnih stvareh
  15. razdražljiv, impulziven, nagnjen k nevarnemu vedenju in zlorabi alkohola ter drugih snovi.

Vzroki depresije

Nekoč so bili znanstveniki mnenja, da gre pri depresiji za sistemsko bolezen, vendar so kasneje ugotovili, da to ni res. Po vsej verjetnosti gre za motnjo v živčnem prenašalcu serotoninu iz skupine monoaminov. Serotonin je pomemben za uravnavanje spanja in za apetit, zato ima bolnik značilne biološke znake kot so pomanjkanje apetita in motnje spanja, ki se kažejo kot zgodnje zbujanje, odsotnost sanj ter jutranja utrujenost. Serotonin vpliva na stabilno in optimistično razpoloženje, zato so bolniki z depresijo pesimistično razpoloženi.

Glavni vzrok za razvoj depresije ni znan. Najverjetneje gre za več vzrokov, ki izhajajo iz dednosti (genetska nagnjenost posameznika), okolja (posebne okoliščine) in psiholoških značilnostih posameznika (so delno prirojene, delno pa jih pridobimo z vzgojo). Kolikšen je delež vsakega od teh, se med bolniki razlikuje.

Nekatere oblike depresij se pogosto pojavljajo v družinah, zato domnevajo, da je v ozadju dedna obremenjenost. Vendar pa ne velja, da se motnja pojavi pri vseh, ki so dedno nagnjeni k nastanku depresije. Depresija je povezana s spremembami v zgradbi ali delovanju možganov.

Nekatera zdravila in bolezni, npr. možganska kap, srčni infarkt, rak, Parkinsonova bolezen in hormonske motnje, lahko povzročijo izbruh depresije, zaradi katere bolniki postanejo apatični.

Depresija v menopavzi

Menopavza je sama po sebi obdobje velikih sprememb v življenju ženske. Velja za eno bolj tveganih obdobij za razvoj depresije. V tem obdobju se spremeni oz. zmanjša koncentracija spolnih hormonov, postopno zmanjšanje količine estrogena pa nekateri povezujejo tudi s pojavom depresije. To je tudi čas, ko se ženska lahko prvič sreča z izgubami prijateljev, partnerja in osamljenostjo zaradi odhoda otrok. Kar nekaj simptomov menopavze se prekriva s simptomi depresije, npr. težave s spanjem, vroče oblivanje, tesnobnost, razdražljivost, utrujenost in težave s koncentracijo. Mnoge ženske zato trpijo v tišini, saj vse težave avtomatično pripišejo letom. Nezdravljena depresija lahko vodi v ponavljanje depresivnih epizod v prihodnosti.

Depresija in nosečnost

Kar 10-15% nosečnic naj bi trpelo za depresijo. Temu lahko botrujejo zunanje okoliščine, kot je nezadostna podpora okolja, partnerski konflikti, nezaželena nosečnost, neugodno finančno stanje in druge socialno-ekonomske situacije. Zelo pomembno je, da o tem govorimo z zdravnikom in mu opišemo težave, saj se lahko depresija po porodu nadaljuje in lahko ima usodne posledice za mater in otroka.

Diagnoza

Prvi korak za ustrezno zdravljenje depresije je obisk pri zdravniku, saj lahko nekatere bolezni povzročijo podobne simptome kot depresija. Zdravnik lahko s pregledom, pogovorom in laboratorijskimi izvidi izključi telesno bolezen.

Pomembni podatki za zdravnika so bolnikove prejšnje bolezni in zdravljenje, ali je imel kdo od družinskih članov depresijo, ali je bila le-ta zdravljena, katera zdravila so bila predpisana in katera so bila učinkovita. Po potrebi osebni zdravnik bolnika napoti na nadaljnje preglede k psihiatru ali kliničnemu psihologu.

Zdravljenje

Za zdravljenje depresije je na voljo veliko zdravil (antidepresivov) in psihoterapevtskih tehnik, ki se uporabljajo za zdravljenje depresivnih motenj.

Zdravnik se odloči za način zdravljenj na osnovi teže bolnikovih simptomov in bolnikove ogroženosti, če je prisotna težnja po samomorilnosti.

Pri blagi depresivni epizodi je lahko učinkovita že psihoterapija brez antidepresivov.

Zmerno in hudo depresijo zdravimo z antidepresivi v kombinaciji s psihoterapijo, zlasti če je depresija povezana s psihosocialnimi vzroki, slabimi medosebnimi odnosi ali kako drugo pridruženo osebnostno motnjo.

Z zdravili je mogoče doseči izboljšanje simptomov, vendar se pri večini zdravil učinek pojavi šele po 2-6 tednih, zato je pomembno, da bolnik vztraja in redno jemlje zdravila. Psihoterapija bolnikom pomaga, da se naučijo bolj učinkovitih načinov ravnanja in da se lažje spopadajo s težavami v življenju, vključno z depresijo.

Zdravila za zdravljenje depresije

Antidepresivi

Danes so na voljo številna antidepresivna zdravila z različnimi mehanizmi učinkovanja. Med najpogosteje predpisana zdravila za zdravljenje depresij sodijo t. i. selektivni zaviralci ponovnega privzema serotonina (SSRI), npr. citalopram, sertralin, paroksetin in fluoksetin.

Zdravnik bo po pogovoru in postavitvi diagnoze presodil, kateri antidepresiv je najprimernejši. Pri večini ljudi so antidepresivi zelo učinkoviti.

Antidepresivna zdravila ne spreminjajo človekove osebnosti in ne povzročajo odvisnosti, zato so številni strahovi pred njihovo uporabo neutemeljeni.

Pomembno je, da bolnik zdravila jemlje tako dolgo, da začnejo učinkovati. Praviloma se prvi znaki izboljšanja pojavijo med 2. in 6. tednom jemanja.

Zdravljenje z antidepresivom običajno traja še vsaj 12 mesecev po tem, ko že izzvenijo vsi simptomi depresije.

Zdravljenje z rastlinskimi preparati

V zdravilstvu se že stoletja kot pomoč pri depresiji uporablja šentjanževka, učinkovita pa naj bi bila pri blagih do zmernih oblikah depresije. V Sloveniji je možno preparate šentjanževke kupiti brez recepta v obliki tablet (Deprim). Potrebno pa je poudariti, da lahko ima tudi zdravilo rastlinskega izvora stranske učinke in lahko ob jemanju drugih zdravil privede do škodljivih pojavov. Priporočljivo je, da je osebni zdravnik seznanjen, da bolnik jemlje preparate šentjanževke ali katerekoli druge rastlinske pripravke.

Psihoterapija

Depresivnim bolnikom lahko koristijo številne oblike psihoterapij, npr. medosebna terapija in kognitivno-vedenjska terapija. Izvajajo se šele po tem, ko ob zdravljenju z zdravili simptomi depresije že izzvenijo ali se precej izboljšajo.

Bolniki v pogovoru s terapevtom spoznajo svoje težave in se jih naučijo reševati. Vedenjski terapevti bolnikom pomagajo spremeniti njihove negativne vzorce mišljenja in vedenja, ki so pripomogli k nastanku depresije ali pa so posledica depresije. Pomembno je, da se v terapijo vključijo tudi bolnikovi družinski člani.

Preventiva

Pri veliko boleznih je ključnega pomena preprečevanje ali preventiva, žal pa pri depresiji prave preventive še ne poznamo.

Literatura

  1. Kores Plesničar B.: Depresije. Tisk Simčič, Ljubljana, 1997.
  2. Terzič D.: Kaj naj bi vedeli o depresiji?, Lek, Ljubljana, 2006.
  3. Kores Plesničar B.: Depresija pri ženskah, Krka, Ljubljana 2007.

Besedilo je povzeto po uradni literaturi, vendar napisano ni nujno v skladu s trenutno veljavnim uradnim mnenjem, smernicami in priporočenim zdravljenjem. Namenjeno je zgolj informativni rabi. Avtor za napake in napisano ne odgovarja.