Hipertiroza in hipotiroza

Povezane vsebine:

Uvod

Z izrazom hipotiroza označujemo nezadostno, z izrazom hipertiroza pa prekomerno delovanje žleze ščitnice oz. ščitničnih hormonov. Normalno delovanje žleze ščitnice je pomembno za dobro uravnovešeno delovanje telesnega metabolizma, saj so njeni hormoni najpomembnejši pri uravnavanju celične presnove in posredno pri proizvodnji toplote. Žleza ščitnica izloča dva hormona in sicer tiroksin (T4) in trijodotironin (T3).

Za neposredno delovanje na organizem je pomembnejši T3, ki deluje kot aktivni hormon, T4 pa kot njegova predstopnja. Za sintezo hormonov je zelo pomembna koncentracija joda v plazmi, direktno pa sintezo sproži tirotropni hormon (TSH), ki ga izloča hipofizna žleza v možganih. Ščitnični hormoni vplivajo na rast in zorenje tkiv, potrošnjo energije in presnovo skoraj vseh snovi, vključno z vitamini, spodbujajo rast, porabo kisika in razvoj živčevja. Poleg že omenjenih hormonov ščitnica izloča še hormon kalcitonin, ki skupaj s paratiroidnim hormonom (izločanje iz obščitnic, sodeluje pri uravnavanju kalcija in fosfata v telesu.

Hipertiroza

Hipertiroza je skupek ugotovitev, ki so posledica izpostavljenosti tkiv čezmernim količinam ščitničnih hormonov in zmožnosti tkiv, da na povišane koncentracije hormonov odgovorijo. Hipertiroza je torej sindrom (skupek znakov, ki se skupaj pojavljajo pri kaki bolezni) in ne bolezen, zanjo pa je značilna pospešena presnova. Zelo pomembno je, da ob potrditvi tega stanja ugotovimo tudi vzrok, saj je od natančne diagnoze odvisno tudi zdravljenje.

Različne bolezni z različnimi mehanizmi delujejo na ščitnico. Do hipertiroze tako prihaja zaradi:

  • čezmerne stimulacije ščitnice (Bazedovka – Gravesova bolezen, čezmerno izločanje stimulirajočih hormonov),

  • nepravilnega odziva ščitnice na regulacijske mehanizme (po telesu razsejano ščitnično tkivo, tumorji ščitnice, ščitnično tkivo na nepravem mestu),

  • čezmernega izplavljanja hormonov iz ščitnice zaradi poškodbe (Hashimotov tiroiditis, vnetje ščitnice kot posledica virusne okužbe ali obsevanja, zdravila),

  • zunanjih dejavnikov (obremenitev z jodom, previsoki odmerki ščitničnih hormonov pri zdravljenju).

Klinična slika (izražanje)

Klinična slika je odvisna predvsem od starosti bolnika in od vzroka hipertiroze, izraža se praktično na vseh organskih sistemih telesa, vendar se prizadetost in stopnja izraženosti razlikuje od bolnika do bolnika. Najznačilnejši so splošni znaki, a samo z njihovo prisotnostjo težko rečemo da gre za hipertirozo, redko so prisotni vsi, vedno pa nekateri od njih. Ti znaki so nemirnost, utrujenost, palpitacije (neprijeten občutek ob hitrem ali močnem bitju srca), hujšanje ob normalnem ali povišanem apetitu, potenje in tresenje.

Na splošno gre za znake, ki so povezani s povišano stopnjo telesnega metabolizma. Od organskih sistemov je lahko prizadeta koža (topla, vlažna, mehka, tanka, pojav rdečice na dlaneh, povišana je stopnja znojenja), srce in ožilje (motnje ritma, znižanje črpalne sposobnosti srca, znižan diastolni tlak in povišan sistolni tlak, povečanje srca zaradi povečanega dela), dihala (povečana poraba kisika, povišana frekvenca dihanja, porušeno ravnovesje dihalnih plinov, znižani pljučni volumni, oteženo dihanje z neprijetnim občutkom napora dihalnih mišic), prebavila (pospešena pasaža hrane, nezadostna absorpcija hrane iz črevesja, mastno blato), živčevje in mišice (bolezni mišic, upad mišične mase v ramenih in stegnih, tremor rok), psihično stanje (razdražljivost, psihična labilnost, težave s spanjem in s koncentracijo) in žlezni sistem s presnovo (motnje v menstrualnem ciklu, zmanjšana možnost zanositve, ginekomastija pri moških, težje vodljiva sladkorna bolezen, osteoporoza).

Hipotiroza

Hipotiroza je posledica pomanjkanja ščitničnih hormonov, bodisi zaradi nezadostnega delovanja ščitnice, motenj v uravnavanju hormonov ali pa je stanje prehodne narave, posledica pa je upočasnitev presnove. V kolikor je primanjkljaj ščitničnih hormonov prisoten že ob rojstvu prihaja do mentalne in fizične zaostalosti, kar imenujemo kretenizem. Endemski kretenizem pa imenujemo stanje hude hipotiroze, ki je posledica pomanjkanja joda v določenih krajih. Hipotiroza sama po sebi lahko poteka kot avtoimuno obolenje, vendar pa je le redko pridružena drugim avtoimunim obolenjem v telesu.

Do hipotiroze tako prihaja zaradi:

  • nezadostnega delovanja ščitnice (najpogostejši vzrok novoodkritega hipotiroidizma je propad ščitničnega tkiva zaradi vnetja – Hashimotov tiroiditis, propad tkiva zaradi operacije, obsevanja ali kontrastnih sredstev, zaradi razvojne okvare, pomanjkanja joda, avtoimunega delovanja),

  • motenj v uravnavanju delovanja (moteno delovanje hipofize in hipotalamusa),

  • prehodne narave (po ukinitvi zdravljenja avtoimunega obolenja ščitnice, po vnetju ščitnice, zaradi zdravil).

Klinična slika hipotiroze

Tako kot pri hipertirozi je tudi tukaj klinična slika odvisna od starosti bolnika, trajanja bolezni, hormonske odpovedi in stopnje hipotiroze. Ravno tako se izraža na praktično vseh organskih sistemih, vendar se prizadetost in stopnja izraženosti razlikuje od bolnika do bolnika. Začetne oblike hipotiroze velikokrat odkrijemo slučajno. Najznačilnejši so splošni znaki, a samo z njihovo prisotnostjo težko rečemo da gre za hipotirozo, redko so prisotni vsi, vedno pa nekateri od njih. Ti znaki so brezvoljnost, zaspanost, slaba toleranca mraza, odebeljen jezik, pozabljivost, slab apetit in porast telesne teže.

Na splošno gre za znake, ki so povezani z znižano stopnjo telesnega metabolizma. Od organskih sistemov je lahko prizadeta koža (hladna, groba, suha in zadebeljena, značilni so edemi, bled in voskast videz, čezmerna poroženelost kože), srce in ožilje (normalna ali znižana frekvenca srca, občasno pojavljanje prezgodnjih utripov srca, znižanje črpalne sposobnosti srca, povišan diastolni tlak, možen izliv v osrčnik, povečana pogostost ateroskleroze srčnih žil, redko prihaja tudi do srčnega popuščanja), dihala (zmanjšana kapaciteta pljuč, porušeno ravnovesje dihalnih plinov, pogost je sindrom apneje v spanju, možen izliv v plevralni prostor), prebavila (upočasnjena premikanje črevesja z zaprtjem, pogostejši gastritisi, redko z vodo napolnjen trebuh), živčevje in mišice (upočasnitev giba in govora, upočasnjeni refleksi kit, naglušnost, pogostejši je sindrom karpalnega kanala), psihično stanje (motene spominske funkcije, zmanjšana motivacija in sposobnost reševanja problemov, znaki depresije), kri (anemija zaradi znižanega števila normalnih ali povečanih rdečih krvničk) in žlezni sistem s presnovo (motnje menstrualnega cikla, zelo močne ali odsotne menstruacije, mlečenje zaradi povišanih koncentracij hormona prolaktina).

Diagnostika (prepoznavanje bolezni) hipotiroze

S tipanjem ugotavljamo velikost ščitnice in skušamo oceniti povečanje oz. spremenjenost žleze.

S poslušanjem (s stetoskopom) ugotavljamo pretok krvi skozi ščitnico, ki je pri nekaterih golšah lahko pospešen.

Za ogled ščitnice uporabljamo ultrazvok, s katerim ocenjujemo zgradbo, velikost in volumen ščitnice.

S scintigrafijo ugotavljamo sposobnost ščitnice za opravljanje svoje funkcije, kjer ugotavljamo t.i. hladna in vroča področja.

Najpomembnejše za oceno funkcije ščitnice in določanje hipertirotičnega oz. hipotirotičnega stanja so laboratorijske preiskave in funkcijski testi. Laboratorijsko določamo vrednosti TSH, T3 in T4, ter na podlagi rezultatov usmerjamo nadaljevanje diagnostike. Funkcijski test s TRH (hormon, ki stimulira izločanje TSH) nam mogoča ocenjevanje rezerve hipofize na vzpodbuditev s TRH. Pri sumu na maligno novotvorbo ali vnetje ščitnice se za oceno stanja lahko poslužujemo biopsije ščitnice s tanko iglo in pregleda odvzetega tkiva.

Zdravljenje hipotiroze

Hipertirozo zdravimo s tirostatiki (zdravila, ki preprečujejo ali zmanjšujejo nastajanje ščitničnih hormonov), blokatorji beta, redkeje z radioaktivnim jodom.

Hipotirozo zdravimo z nadomeščanjem ščitničnih hormonov. Novotvorbe odstranjujemo s kirurgijo, poslužujemo pa se tudi zdravljenja s kemoterapijo.

Avtoimune bolezni ščitnice

Najpogosteje gre za Bazedovko - Gravesovo bolezen (hipertiroza) ali Hashimotov tiroiditis (prehodna hipertiroza, ki počasi preide v hipotirozo), možne pa so tudi druge bolezni oz. stanja avtoimunega izvora.

Na nastanek in izid avtoimune bolezni vplivajo ščitnična protitelesa, za obe bolezni je značilna prisotnost limfocitov v ščitničnem tkivu, ter vnetna reakcija zaradi prisotnosti imunskih protiteles. Značilno prisotna so protitelesa proti TPO (tiroidna peroksidaza – encim, ki sodeluje pri produkciji T3 in T4) = antiTPO, Tg (tiroglobulin – protein, ki sodeluje pri produkciji T3 in T4) = antiTg in proti receptorju za TSH = TSI protitelesa. Genetski dejavniki naj bi prispevali 80 % k celotni nagnjenosti, za nastanek pa so pomembni predvsem dejavniki okolja: dolgotrajen vnos čezmernih količin joda, okužbe (Yersinia enterocolitica), toksične snovi (kajenje in zdravila), notranji dejavniki (poporodno obdobje, ženski spol, nizka porodna teža, odziv na stres).

Bazedovka (Gravesova bolezen)

Bazedovka je avtoimuna bolezen za katero je značilna prisotnost limfocitov v ščitničnem tkivu. Značilna za bolezen je prisotnost antiTPO in/ali antiTg, ter TSI protiteles. Posledica avtoimunega vnetja je čezmerna tvorba ščitničnih hormonov in hipertiroza. Bolezen je 5 – 10 x pogostejša pri ženskah, vrh pojavljanja pa je v starosti 40 let.

Klinična slika Bazedovke (Gravesove bolezni)

Klinična slika je podobna tisti pri hipertirozi. Dodatno se lahko pojavljata še endokrina oftalmopatija (izbuljene oči zaradi hormonskega neravnovesja) in tiroidna dermopatija (edem goleni zaradi hormonskega neravnovesja s kožo, ki spominja na pomarančno lupino). Ščitnica je običajno tipno povečana in trša, zaradi aktivnejšega krvnega obtoka je nad ščitnico slišno brnenje in šumenje.

Diagnostika Bazedovke (Gravesove bolezni)

Značilna je tipno povečana in trda ščitnica, v laboratoriju zaznamo porast T3 in T4 ter znižanje TSH. TSI protitelesa se pojavljajo pri 60 – 80 % bolnikov, v 20 – 40 % tudi antiTg in antiTPO. Na ultrazvoku lahko potrdimo povečanje ščitnice in povišano stopnjo prekrvljenosti.

Zdravljenje Bazedovke (Gravesove bolezni)

Pri zdravljenju brez zdravil priporočamo počitek, za zdravljenje z zdravili pa uporabljamo blokatorje beta, tirostatike, v primeru ponovitve bolezni radioaktivni jod in se po potrebi zatekamo k kirurški odstranitvi ščitnice. Endokrino oftalmopatijo zdravimo s kortikosteroidi, imunosupresivi in obsevanjem, tiroidno dermopatijo pa s kortikosteroidnimi kremami.

Hashimotov tiroiditis

Je avtoimuna bolezen ščitnice, kjer je na začetku bolezni delovanje ščitnice normalno, bolniki pa so brez posebnih težav. Sledi postopno zmanjševanje delovanja ščitnice in posledično pride do znižane koncentracije ščitničnih hormonov v krvi in hipotiroze. Pri nekaterih bolnikih je zaradi odgovora na vnetje mogoče tudi prehodno pretirano delovanje ščitnice, ki se kaže s hipertirozo, katera sčasoma preide v hipotirozo. Pri 90 % bolnikov so v krvi prisotna oz. povišana protitelesa antiTPO, v 40 – 70 % tudi antiTg, nasprotno od Bazedovke pa tukaj ni prisotnih TSI protiteles. Pri bolezni je značilno prizadeta samo žleza ščitnica, brez pojava endokrine oftalmopatije in tiroidne dermopatije.

Bolezen je 20 x pogostejša pri ženskah, vrh pojavljanja je v starosti 50 let, bolezen pa se pogosteje pojavlja pri bolnicah z drugimi pridruženimi (avtoimunimi) obolenji. Značilno je pojavljanje po porodu, ki se začne s hipertirozo, katera preide v normalno stanje, pri 30 % bolnic pa nadalje preide v hipotirozo.

Klinična slika Hashimotovega tiroiditisa

Klinična slika je pri razviti bolezni podobna tisti pri hipotirozi. Hipertirotično obdobje je navadno kratko z blažjimi simptomi kot pri Bazedovki. Bolniki nato dolgo nimajo težav, razen občutka tujka na vratu. Bolezen napreduje počasi in se razvije v hipotirozo. Značilna je huda utrujenost, močno povečanje telesne teže in značilne spremembe kože. Ščitnica je na otip lahko normalna, upadla, lahko pa tudi povečana, čvrsta ali trda.

Diagnostika Hashimotovega tiroiditisa

V laboratoriju tekom hipertirotičnega obdobja zaznamo povišana T3 in T4, ter znižan TSH. Ko bolezen preide v hipotirozo pa TSH narašča in se znižujejo koncentracije T3 in T4. Povišajo se tudi koncentracije holesterola.

Zdravljenje Hashimotovega tiroiditisa

Za zdravljenje hipertiroze uporabljamo tirostatike, običajno z nižjimi odmerki kot pri Bazedovki. Na prehodu med hipertirozo in hipotirozo zdravljenje ni potrebno, hipotirozo pa zdravimo z nadomeščanjem ščitničnih hormonov.

Literatura

  • Kocijančič A, Mrevlje F, Štajer D Interna medicina. Ljubljana: Littera picta; 2005.

  • Kasper D L, Braunwald E, Hauser S L, et al. Harrison's Principles of Internal Medicine 16th edition. New York: McGraw-Hill Companies, Inc.; 2005.

  • Iz Leka: Slovenski Medicinski e-Slovar.

Besedilo je povzeto po uradni literaturi, vendar napisano ni nujno v skladu s trenutno veljavnim uradnim mnenjem, smernicami in priporočenim zdravljenjem. Namenjeno je zgolj informativni rabi. Avtor za napake in napisano ne odgovarja.