Kronična vnetna črevesna bolezen

Kaj je kronična vnetna črevesna bolezen (KVČB)?

Kronična vnetna črevesna bolezen je kronično (dolgotrajno) vnetno obolenje črevesa. Med KVČB uvrščamo dve bolezni, ki imata določene podobnosti, vendar se v določenih lastnostih razlikujeta, to sta Crohnova bolezen (CB) in ulcerozni kolitis (UK). Bolezni sodita med najtežje kronične bolezni sodobnega časa.

Pogostost in kdo lahko zboli za KVČB?

V Sloveniji je ta bolezen prizadela med 3000 in 5000 bolnikov, tako odraslih kot otrok in mladostnikov.

Crohnova bolezen (CB) se najpogosteje pojavi prvič v mladosti (med 20. in 30. letom), sicer pa zanjo obolevajo ljudje v vseh starostnih obdobjih. Razmerje med obolelimi ženskami in moškimi je približno enako. CB je bolezen razvitega sveta, v razvijajočih državah se pojavlja zelo redko. Pogosteje zbolevajo ljudje, ki živijo v hladnem podnebju, ljudje v toplem podnebju pa redkeje. Bolezen se pogosteje pojavlja pri kadilcih in pri ženskah, ki jemljejo oralne kontraceptive.

Ulcerozni colitis (UK) se prav tako prvič pojavi običajno v mladosti (med 15. in 30. letom ). Prav tako se pogosteje pojavlja v razvitih državah. Oba spola sta enako zastopana. Strokovnjaki so opazili, da se v določenih družinah pojavlja pogosteje (dedni dejavniki).

Vzroki KVČB

Trenutno še ni popolnoma pojasnjeno, kaj natančno je povod za nastanek in razvoj KVČB. Vprašanje je predmet številnih raziskav, saj natančen vzrok in potek bolezni še nista znana. Najpogostejša končna pot je vnetje sluznične plasti črevesnega trakta, ki povzroča ulceracije (Razpad površine črevesa), edeme (oteklina), krvavitve ter izgubo tekočine in elektrolitov.

Crohnova bolezen

Crohnova bolezen lahko prizadene katerikoli del prebavne cevi, vse od ust do zadnjika. Vendar se pogosto začne v končnem delu ileuma (vitega črevesa), zato je drugo ime zanj terminalni ileitis. Med posameznimi vnetnimi predeli so lahko preskoki (t.i. skip lezije), kjer med vnetimi predeli zasledimo zdravo sluznico. Značilno je, da je običajno prizadeta celotna debelina stene črevesa, vnetje pa se lahko širi v vse smer, navzgor in navzdol po črevesju.

  • Genetski dejavniki: bolniki s CB imajo zanjo genetske predispozicije (genetske lastnosti, ki pogojujejo nastanek bolezni). Dogodek, ki sproži aktivacijo imunskega sistema in s tem vnetje še ni znan. Velik delež raziskav je bil posvečen odkritju genov povezanih s Crohnovo boleznijo. Odkritih je bilo kar nekaj genov in veliko variacij teh genov. Pomembno je poudariti, da sama prisotnost teh potencialnih genov še ne pomeni, da se bo bolezen razvila.
  • Zunanji dejavniki: številni škodljivi mikroorganizmi lahko začnejo Crohnovo bolezen s tem, da izzovejo vnetni odgovor, ki ga imunski sistem ne more obvladati, med nje spadajo npr. bakterije Salmonella, Shigella sp., Campylobacter sp. Vnetje lahko izzovejo tudi anaerobni (za obstoj ne potrebujejo kisika) organizmi, še posebej bakterije iz vrste Bacteroides. Dolgotrajni vnetni odgovor poškoduje črevesno sluznico, povzroča lahko razjede, oteklino in krvavitve sluznice. Po drugi strani pa bakterije, ki jim pravimo probiotiki (npr. Lactobacillus sp.) zavirajo vnetje. K poslabšanju simptomov lahko prispevajo tudi psihosocialni faktorji. Pomembni življenjski dogodki kot npr. bolezen ali smrt v družini, ločitev ipd. so povezani s poslabšanjem simptomov Crohnove bolezni.

Ulcerozni kolitis

Ulcerozni kolitis značilno prizadene samo debelo črevo, vnetje se vedno prične v rektumu (danki) in se nato širi navzgor v črevesu brez vmesnih presledkov, vse do sigme in descendentnega (navzdoljnega) dela debelega črevesa. Vnetje običajno prizadene samo povrhnji del črevesne sluznice. Prisotna je vnetna reakcija, ki poškoduje črevesno sluznico, vzroki za nastanek vnetja niso popolnoma pojasnjeni, obstaja več dejavnikov, ki vplivajo na nastanek in razvoj bolezni.

  • Genetski dejavniki: ulcerozni kolitis je poligenska bolezen, kar pomeni, da je za nastanek potrebna okvara več genov.
  • Družinsko pojavljanje: UK se lahko pojavlja v družinski obliki. Tveganje za posameznika je približno 8x večje, če ima je v družini bolnik z UK.
  • Zunanji dejavniki: strokovnjaki so postavili številne hipoteze o prehrambenih dejavnikih, ki bi naj vplivali na razvoj UK, vendar trenutno še nimamo konkretnih dokazov o tem. Dokazano je, da kajenje niža tveganje za relaps (ponovitev bolezni), kar je edini primer bolezni, kjer nikotin ne škodi. Vendar ima kajenje številne stranske in škodljive učinke in se nikakor ne priporoča kot zdravljenje KVČB.

Kako se kaže KVČB (simptomi in klinična slika)?

Crohnova bolezen in ulcerativni kolitis imata številne podobnosti, vendar pa po drugi strani tudi razlike (prizadetost črevesne stene, običajni začetek vnetja, narava napredovanja vnetja, …). Zato se tudi klinična slika obeh boleznih v določenih pogledi razlikuje, v določenih pa prekriva.

Crohnova bolezen

Pri Crohnovi bolezni lahko bolezenski proces zajame vse dele prebavne cevi, vendar pa je bolezen redka v zgornjih prebavilih, najpogosteje sta prizadeta končni del vitega črevesa (terminalni ileum) in/ali debelo črevo. Značilni so izmenjujoči se bolni in zdravi predeli, vendar pa lahko vnetje poteka tudi brez preskokov, kontinuirano. Vnetni proces zajame vse sloje črevesne stene. Bolezen se začenja v globljih slojih črevesja vključno s področnimi bezgavkami.

Bolezenski simptomi so lahko različni in so odvisni predvsem od anatomske lokalizacije vnetja, njegove intenzivnosti, zoževanja črevesne svetline in prehajanja vnetnega procesa na sosednje organe.

Bolezen se najpogosteje začne z utrujenostjo (pogosto povezana z bolečino, vnetjem in anemijo), hujšanjem, rahlo povišano telesno temperaturo, driskami s primesjo krvi in sluzi ter z bolečinami v trebuhu, ki so lahko stalne ali v obliki krčev.

Bolečine so lahko kjerkoli v predelu trebuha, klasična je lokacija v spodnjem delu trebuha ali desnem spodnjem predelu. Praviloma poteka dolgotrajno in le poredkoma ima nenaden začetek (tedaj lahko pri vnetnih spremembah terminalnega ileuma oponaša akutno vnetje slepiča). Pri napredujoči zožitvi črevesne svetline vidimo klinično sliko ileusa (zapora pretoka črevesne vsebine). Povsod v telesu, kjer je prisotno dolgotrajno vnetje, lahko tkivo začne celiti z brazgotino, v črevesju to povzroči oženje črevesnega lumna.

Bolezen se lahko začne tudi z lokalnimi zapleti: perianalno v obliki fisur, fistul (nenavadna povezava med organi, ali med globino in površino telesa) ali abscesov.

Prvi znaki bolezni so lahko tudi samo zunaj črevesni, simptomi s strani prebavil pa se pojavijo šele kasneje. Izven čreves lahko CB prizadene kožo (npr. nodozni eritem pri 15% bolnikov), sklepe (artritis pri 15-20% bolnikov s CB), oči (konjuktivitis), sečila (kamni, obstrukcije sečevoda, fistule) in žolčne poti.

Vnetne spremembe v zgornjih prebavilih so lahko asimptomatične ali pa povzročajo disfagijo ali dispepsijo oz. simptome, ki so podobni sindromu duodenalnega ulkusa. Pri aktivni fazi Crohnove bolezni v kolonu (Crohnov kolitis) je iztrebljanje pogostejše. V akutnih zagonih je blatu primešana sveža kri in sluz, zlasti kadar je prizadet tudi rektum.

Pri otrocih je lahko edini opazen znak bolezni zaostajanje v rasti.

Bolniki s CB imajo povečano tveganje za tromboembolično bolezen, ki se kaže kot venska tromboza, pljučna embolija in arterijska embolija. Embolus imenujemo potujoč strdek, ki lahko zamaši žilo.

Pri bolnikih se opaža pogostejše pojavljanje osteoporoze in osteomalacije zaradi pomanjkanja vitamina D, malabsorpcije kalcija, malnutricije, uporabe zdravil (glukokortikoidov) in samega vnetja črevesa.

Ulcerozni colitis

Težave bolnikov z UK so zelo raznolike in odvisne od razširjenosti in intenzivnosti vnetja. Med vodilne znake spadajo številna krvavo sluzasta iztrebljanja, lažni pozivi k iztrebljanju, tenezmi (boleče napenjanje pri sicer neučinkovitem iztrebljanju), bolečine v trebuhu, povišana telesna temperatura, anemija in hujšanje.

Glede na klinično sliko lahko ločimo 3 oblike bolezni:

  • Blaga oblika: ulcerozni proktitis oz. proktosigmoiditis; v blatu je malo sluzi in krvi, splošni znaki so odsotni (povišana telesna temperatura, hujšanje, anemija).
  • Zmerno aktivna oblika: krvava iztrebljanja, povišana telesna temperatura, tudi nekatera zunaj
  • črevesna bolezenska znamenja; proces se širi.
  • Fulminantna oblika: prizadeto je celotno debelo črevo, številna krvavo sluzasta in gnojna iztrebljanja, visoka telesna temperatura, trebušni krči; zaradi vnetja se pojavi izgubljanje elektrolitov in krvi, kar povzroči izsušenost (dehidracijo), anemijo, hujšanje in pomanjkanje beljakovine albumina (hipoalbuminemija).

Zunajčrevesna bolezenska znamenja se pri bolnikih z UK pojavijo v 10-15% primerov . Mednje sodijo sklepna prizadetost (artritis, ankilozirajoči spondilitis), spremembe na koži (nodozni eritem in gangrenozna pioderma) in spremembe na očeh.

Psihološki dejavniki KVČB

Na nastanek in razvoj kronične vnetne črevesne bolezni poleg dednih dejavnikov vplivajo tudi dejavniki okolja, ki so bistveno manj raziskani. Mednje sodijo psihološki dejavniki. Šele v zadnjih letih se je razvila moderna veda, psihonevroimunologija, ki raziskuje mehanizme, ki pojasnjujejo, kako psihološki vidiki preko delovanja na živčni sistem vplivajo na imunski sistem organizma. Poseben vpliv imajo psihološki dejavniki na kronične imunsko pogojene bolezni, med katere sodita tudi Crohnova bolezen in ulcerozni kolitis.

Diagnoza KVČB

Pri postavitvi diagnoze KVČB je najprej potreben pogovor z zdravnikom, ki opravi tudi telesni pregled. Običajno se najprej opravijo laboratorijske preiskave. Endoskopija je obvezni del preiskav, če obstaja temeljit sum, da gre pri bolniku za KVČB. Opravimo lahko še rentgensko kontrastne preiskave in ultrazvok ter radioizotopske priskave.

Laboratorijske preiskave

Laboratorijske preiskave nam pri diagnozi CB ali UK zelo malo pomagajo, saj so zelo neznačilne in so odsev trajanja bolezni, njene razširjenosti, intenzivnosti vnetja in krvavitev ter malabsorpcije (slednje predvsem pri CB). Na osnovi laboratorijskih vrednosti ne moremo zagotovo ločiti med CB in UK.

Opravijo se preiskave krvi, kjer pogosto zasledimo povišano število belih krvničk (levkocitoza), povišano število trombocitov (trombocitoza), povišane vrednosti vnetnih parametrov (sedimentacija, CRP).

Anemija je posledica krvavitev, pomanjkanja železa zaradi krvavitev in kroničnega vnetja, pri bolezni tankega črevesa pa tudi zaradi malabsorpcije železa, vitamina B12 in folatov.

Hipoalbuminemija je posledica kroničnega vnetja, malabsorpcije aminokislin in obilne izgube beljakovin skozi vneto sluznico.

Nastopijo tudi motnje elektrolitskega ravnovesja (znižan kalij - hipokaliemija, znižan magnezij - hipomagnezemija in znižan kalcij - hipokalciemija).

Pri UK je lahko v serumu prisotno protitelo p-ANCA (perinuklearno protitelo proti citoplazmi nevtrofilcev).

Obvezna je koprokultura (preiskava vzorca blata na mikroorganizme) zaradi izključitve drisk zaradi okužbe.

Endoskopija

Začetna instrumentalna preiskovalna metoda je rektosigmoidoskopija (pregled danke in esastega črevesa), kjer zdravnik z endoskopom skozi zadnjik pregleda črevo. Prikaže prisotnost vnetnih sprememb, njihovo intenzivnost in obseg. Obvezno se opravijo biopsije iz vnete pa tudi navidezno zdrave sluznice.

Kolonoileoskopija je najobčutljivejša in najzanesljivejša preiskovalna metoda, ki omogoči pregled celotnega debelega in tudi končnega dela tankega črevesa. Med preiskavo se lahko natančno ocenijo spremembe v sluznici, njihovo razširjenost in intenzivnost ter z biopsijskimi kleščami odvzamemo vzorce tkiva za histopatološki pregled. Preiskava se ne sme opraviti (je kontraindicirana) pri hudem zagonu bolezni in pri toksičnem megakolonu.

Endoskopija zgornjega prebavnega trakta z biopsijami požiralnika, želodca in dvanajstnika se mora opraviti pri tistih bolnikih, ki imajo simptome bolezni zgornjih prebavil.

Možna diagnostična metoda je kapsularna endoskopija, pri kateri mora bolnik pojesti enkapsulirano video kamero, ki pošilja slike na sprejemnik, ki je zunaj bolnikovega telesa. Uporablja se za iskanje skritih krvavitev iz gastrointestinalnega trakta in iskanje ulceracij, ki jih druge metode niso mogle odkriti. Glavni zaplet pri tej preiskave je, da se kamera zatakne na območju zožitve, za kar je potrebna kirurška odstranitev. Preiskava je velik finančni zalogaj, zato je primerna le v primerih, ko z drugimi metodami ni bilo mogoče najti izvira krvavitve ali ulceracij.

Ultrazvok in rentgensko kontrastna preiskava

Rentgensko kontrastna preiskava debelega črevesa (irigografija) nima velikega pomena, saj je v zgodnji fazi bolezni pogosto neznačilna. Preiskava je upravičena le, kadar kolonoskopija ni mogoča ali je celo kontraindicirana.

Rentgensko kontrastni preiskavi tankega črevesa (jejunoileografija in enterokliza) pa sta pomembna diagnostična postopka. Ugotovimo lahko togost prizadetega predela, edem (oteklino), ulceracije, sluznico s podobo tlakovane ceste (značilno za CB), fistule med sosednjimi črevesnimi vijugami in organi, pogosto tudi močno zoženo in neravno svetlino.

Ultrazvok in rentgensko kontrastna preiskava debelega črevesa sta ključni preiskavi pri zmernih do resnih napadih oz. relapsih (ponovitvah) bolezni. Razširjenost bolezni se lahko določi glede na razporeditev zraka v debelem črevesu (kolonu) in prisotnost razširjenja kolona (megakolon). Zadebelitev stene kolona ali prisotnost proste tekočine v trebušni votlini se lahko lepo prikaže z ultrazvokom.

Radioizotopska preiskava

Radioizotopska preiskava z označenimi levkociti je dopolnilo endoskopskim in rentgenskim preiskovalnim tehnikam. Z njo se lahko oceni lokalizacij, intenzivnost in razširjenost vnetja. Odkrijemo lahko abscese (lokalizirano gnojno vnetje). Preiskava je upravičena v akutni fazi bolezni, kjer sta lahko kolonoileoskopija in irigografija kontraindicirani, pri stenozah (zožitvah), fistulah in abscesih. Uporablja se tudi za oceno uspešnosti zdravljenja bolezni. Preiskava je bolj specifična pri bolnikih s CB.

Zapleti KVČB

Crohnova bolezen

Nekateri zapleti CB so življenjsko nevarni, druge je mogoče obvladati z načrtovanim zdravljenjem, ki ga predpiše zdravnik gastroenterolog.

Med potekom CB se lahko pojavijo naslednji resni zapleti:

  • obstrukcija (zapora): zaporo povzroči vnetna oteklina (zadebelitev) in/ali zabrazgotinjenje črevesne stene, ki zmanjša pretok črevesne vsebine skozi črevo. Bolnik ima lahko boleče krče ali bruha, ker črevesna vsebina ne more mimo zapore. Bolnike z zaporo običajno sprejmejo v bolnišnico in jim dajejo v žilo tekočine in soli za nadomeščanje izgubljene tekočine in elektrolitov. Pogosto je potrebna operacija.
  • fistula: pri CB nastanejo včasih nenormalne zveze v obliki kanalov skozi črevesno steno do sosednjih predelov, na primer kože, mehurja, nožnice, črevesa in predela ob zadnjiku. Te tvorbe imenujemo fistule. Včasih jih je potrebno kirurško zdraviti, težava je v tem, da se rade ponavljajo.
  • abscesi (ognojki): absces je omejeno področje gnojne vsebine, ki boleče pritiska na sosednja tkiva. Fistula, ki sega v trebušno votlino, lahko povzroči okužbo in nastanek abscesa. Abscesi lahko nastanejo tudi v medeničnih tkivih ali presredku, če fistula nima drenaže. Abscese gastroenterolog včasih le s težavo odkrije. Ko odkrije njihovo mesto, je potrebno gnoj odstraniti. Za to je včasih potreben kirurški poseg. Bolnikom običajno predpišejo antibiotike, ki zdravijo in zmanjšajo nevarnost širjenja okužbe.
  • krvavitev: redko lahko razjeda poškoduje steno arterije, kar lahko povzroči življenjsko nevarno krvavitev, ki jo zdravijo s transfuzijo krvi. Včasih je nujen kirurški poseg.
  • prosto predrtje: zaradi predrtja črevesne stene prehaja črevesna vsebina v trebušno votlino. Znaki predrtja so nenadna in huda trebušna bolečina, močna občutljivost trebuha za dotik, lahko šokovno stanje. Okužbo, ki jo povzroči predrtje, imenujemo peritonitis (vnetje potrebušnice). Potreben je nujni kirurški poseg, pri katerem odprtino zaprejo in trebušno votlino očistijo in s tem preprečijo širjenje okužbe.

Kronični zapleti CB

CB lahko prizadene katerikoli del prebavne cevi, če prizadene del črevesja, ki je zadolžen za absorpcijo (vsrkavanje) snovi, se lahko pojavijo številni kronični zapleti. Bolniki s CB lahko imajo kronične (dolgotrajne) zaplete, pri katerih je včasih potrebno dolgotrajno zdravljenje:

  • anemija (slabokrvnost) je obolenje, za katero je značilno pomanjkanje rdečih krvničk. Pri CB je anemija lahko posledica kronične izgube krvi, zavore delovanja kostnega mozga ali slabega vsrkavanja železa in folne kisline v prizadetem delu črevesa. Železo in folna kislina imata pomembno vlogo pri nastajanju rdečih krvničk (eritrocitov). Anemijo lahko poslabšajo nekatera zdravila, na primer sulfasalazin. Gastroenterologi pri anemiji pogosto predpišejo pripravke železa in priporočajo z železom bogato prehrano.
  • podhranjenost: o podhranjenosti govorimo, kadar telo ne prejme dovolj hranil za ustrezno rast in razvoj. Izguba beljakovin, izguba mišične mase zaradi jemanja kortikosteroidov, slaba prehrana in pri nekaterih bolnikih slabo vsrkavanje hranil v črevesu povzročijo hujšanje in podhranjenost. Gastroenterologi pogosto predpišejo prehranska dopolnila, da bi preprečili zaplete, ki so posledica pomanjkanja vitaminov, mineralov ter drugih makro- in mikro-hranil.

Ulcerozni kolitis

UK vedno prizadane danko in se nato lahko širi navzgor po črevesu. Ker običajno ne prizadane tankega črevesa, se v tem primeru običajno ne pojavijo kronični zapleti kot pri CB (anemija, podhranjenost). Bolj je značilen pojav psevdopolipov in povišano tveganje za razvoj raka debelega črevesa in danke.

  • Psevdopolipi: pojavijo se lahko če bolezen traja dalj časa. Vzrok so ponavljajoče se ulceracije (razjede), zaradi katerih pride do nalaganja granulacijskega tkiva med fazo celjenja, posledica je razvoj izbočenih vnetnih tkiv - psevdopolipov.
  • Toksični megakolon: je najhujši zaplet UK. Bolniki so prizadet, s povišano telesno temperaturo in pospešenim srčnim utripom (tahikardija). Prisoten je meteorizen (napihnjen trebuh) z močno dilatacijo črevesa. Na rentgenskem posnetku je moč videti razširjen in z zrakom napolnjeno debelo črevo.
  • Rak debelega črevesa in danke (kolorektalni karcinom): dokazano je, da je tveganje za nastanek črevesnega raka pri bolniku s kronično črevesno boleznijo večje kot pa pri zdravih. Pojav karcinoma debelega črevesa in danke je pogostejši pri bolnikih z ulceroznim kolitisom. Običajno gre pri bolnikih s karcinomom za visoko stopnjo malignosti. Glavni dejavniki tveganja so trajanje bolezni več kot 10 let, začetek bolezni v otroštvu, pankolitis (vnetje celotnega debelega črevesa), … Redne koloskopije zanesljivo lahko preprečijo tovrstne zaplete. Bolniki, pri katerih je znana kronična vnetna črevesna bolezen več kot 10 (15) let, naj bi imeli kontrolne koloskopije vsaj na vsaki 2 (1) leto. Tveganje je večje pri bolnikih, ki imajo v ožjem sorodstvu zgodovino črevesnega raka. Bolnik s KVČB mora zato skrbno nadzorovati časovne razmake med koloskopijami.

Zdravljenje

Pomen prehrane pri KVČB

Nove smernice zdrave, varovalne prehrane zastarela načela »kolitične diete« povsem opuščajo. Raziskave so pokazale, da so bili bolniki, ki so upoštevali »kolitično dieto«, pogosto podhranjeni. Bolniki pa niso bili le splošno kalorično in beljakovinsko podhranjeni , temveč so imeli tudi specifične prehranske primanjkljaje. Zato se danes »kolitična dieta« odsvetuje.

Crohnova bolezen

Osnovni namen zdravljenja Crohnove bolezni je prekinitev akutnega zagona bolezni in nato vzdrževanje remisije (izboljšanje bolezni). Pred začetkom zdravljenja je potrebno poznati anatomsko lego in razširjenost bolezni ter njeno aktivnost.

Zdravljenje z zdravili

Zdravljenje z zdravili poteka po korakih. Zdravnik najprej predpiše najbolj blaga (oz. začasna) zdravila in šele ko ta več ne pomagajo, predpiše zdravila iz naslednje stopnje.

Prvi korak (aminosalicilati)

Aminosalicilati, ki so v uporabi so: sulfasalazin, mesalazin, balsalazid in olsalazin. Vsa ta zdravila so derivati 5-aminosalicilne kisline (5-ASA); glavna razlika med njimi je mehanizem dostave.

5-ASA se zelo slabo resorbira zato deluje lokalno protivnetno in se praktično nespremenjena izloči z blatom. Sulfasalazin zmanjša aktivnost bolezni, pri nekaterih bolnikih pa podaljšuje remisijo. Neučinkovit je pri Crohnovi bolezni ileuma (vitega črevesa), saj se aktivna snov sprosti pod vplivom črevesnih bakterij šele v kolonu in zato nima zdravilnega učinka na bolezen v tankem črevesu.

Mesalazin vsebuje samo čisto, nevezano 5-ASA. Zdravilo je na tržišču v obliki tablet, klizem in svečk.

Antibiotiki

Najpogosteje se uporabljata metronidazol in ciprofloksacin.

Pri bolnikih s CB se antibiotiki uporabljajo pri tistih s perianalno boleznijo, fistulami, vnetnimi masami v trebuhu, lahko pa so učinkoviti tudi pri zdravljenju ileitisa (vnetje vitega črevesa). Imajo nekatere neugodne učinke: slabost, anoreksij in diarejo.

Drugi korak (kortikosteroidi)

Uporabljajo se pri bolnikih s hudimi oblikami CB ali kjer aminosalicilati niso bili učinkoviti. Na žalost nimajo vloge pri vzdrževanju remisij.

Poznamo različne načine aplikacij, odvisno od mesta in resnosti bolezni: intravenska (metilprednizolon, hidrokortikosteron) ali oralna (prednizolon, prednizon, budezonid, deksametazon).

Intravenski kortikosteroidi so v uporabi pri hospitaliziranih bolnikih z resno boleznijo. Za oralno zdravljenje hudih zagonov se uporabljajo 6-metil- prednizolon v enem jutranjem odmerku za obdobje 6-8 tednov, zdravilo zdravnik po kliničnem izboljšanju počasi ukine. Po umiritvi aktivnosti bolezni je cilj vzdrževati remisijo samo s sulfasalazinom ali mesalazinom, vendar pa žal nekateri bolniki še hkrati potrebujejo manjše odmerke kortikosteroidov.

Stranski učinki kortikosteroidov so: osteoporoza, aseptična nekroza, peptična razjeda, katarakta, nevrološka in endokrina disfunkcija, infekcijski zapleti in psihiatrične bolezni (npr. psihoza).

Zaradi številnih stranskih učinkov kortikosteroidov so razvili novo obliko: budezonid, ki se uporablja predvsem pri bolezni terminalnega ileuma in/ali cekuma (slepo črevo) in vzpenjajočega se dela debelega črevesa (kolon ascendens).

Uporablja se v peroralni obliki. Kapsula se raztopi v končnem delu tankega črevesa in začetnem delu širokega črevesa. Zdravilo deluje lokalno protivnetno. Ker se po resorpciji ob prvem prehodu skozi jetra 70-90% resorbiranega zdravila inaktivira, skoraj nima sistemskih stranskih učinkov.

Tretji korak (imunosupresivi)

Imunosupresivi delujejo tako, da zmanjšajo število limfocitov (podvrste belih krvničk). Zaradi mehanizma delovanja je začetek učinkovanja zdravila počasen (običajno 2-3 mesece). V uporabi je predvsem azatioprin. Zmanjšuje potrebo po kortikosteroidih in podaljšuje remisijo, učinkovit je tudi pri zdravljenju fistul. Neželeni učinki: mrzlica, kožni izpuščaji, infekcijski zapleti, hepatitis (vnetje jeter), pankreatitis (vnetje trebušne slinavke) in upadanje količine kostnega mozga.

Metotreksat enkrat tedensko ob zmanjšujočem odmerku kortikosteroidov pogosto umiri aktivnost CB in vzdržuje njeno remisijo.

Biološka zdravila

Med biološkimi zdravili se zaenkrat uporablja infliximab, ki pri večini bolnikov zelo hitro in učinkovito zmanjša aktivnost bolezni. Infliksimab je monoklonsko protitelo, ki se z veliko afiniteto veže na topne in transmembranske receptorje TNF-alfa, ki je najpomembnejši mediator vnetja pri CB. Indiciran je le pri tistih bolnikih, ki se niso odzvali na vse standardne oblike zdravljenja ali pa so imeli hude stranske učinke. Ne povzroči splošnega zavrtja imunskega sistema.

Kirurško zdravljenje

Pri bolnikih s CB pride operativno zdravljenje v poštev le pri pojavu zapletov bolezni (abscesi, fistule in stenoze). Uporablja se princip minimalne kirurgije, kjer se odstrani le oboleli predel, žal pa se bolezen pri skoraj vseh bolnikih zelo hitro zopet povrne.

Crohnova bolezen in plodnost

Bolniki z milo obliko CB imajo normalno plodnost. Pri bolnicah pa lahko pride do brazgotinjenja jejcevoda zaradi vnetnega procesa, predvsem desnega, saj leži blizu terminalnega ileuma. Abscesi in povezave med danko in vagino (rektovaginalne fistule) lahko vodijo do dispareunije (bolečina med spolnim odnosom). Večina zdravil, ki se uporablja za zdravljenje CB je varnih in ne vplivajo na nosečnost. Večina novorojenčkov se rodi zdravih. Pojavljanje prezgodnje rojenih otrok, mrtvorojencev in razvojnih napak je enako kot pri zdravi populaciji.

Pri moških lahko pride do začasne neplodnosti med sulfasalazina, ki pa izgine ob prenehanju uporabe zdravila.

Ulcerozni kolitis

Tako kot pri CB je tudi pri ulceroznem kolitisu osnovni namen prekinitev akutnega zagona in vzdrževanje remisije.

Zdravila in postopki zdravljenja z zdravili so pri UK enaka kot pri CB. Uporabljajo se aminosalicilati, kortikosteroidi in imunosupresivi.

Kirurško zdravljenje

Za kirurško zdravljenje pride pri UK v poštev le redko. Običajno se naredi popolna proktokolektomija z ileostomo, kar pomeni, da se odstrani danka in del debelega črevesa, nato pa se preostanek črevesa spelje do površine kože, kamor se nato vrši izločanje blata. S tem posegom se bolezen pozdravi, kar je bistvena razlika napram CB. Najpogostejši vzroki za operacijo so: toksični megakolon, perforacija kolona in huda oblika akutnega ulceroznega kolitisa, kjer s konzervativnim zdravljenjem ne dosežemo izboljšanja.

Prognoza

Pričakovana življenjska doba bolnikov s KVČB je v primerjavi z zdravimi ljudmi sicer nekoliko krajša, vendar večina bolnikov zelo dolgo opravlja svoje običajno delo.

Literatura

  1. Kasper D. L., Braunwald E., Hauser S. L., et al. Harrison's Principles of Internal Medicine 16th edition. New York: McGraw-Hill Companies, Inc.; 2005.
  2. Kocijančič A., Mrevlje F., Štajer D. Interna medicina. Ljubljana: Littera picta; 2005.
  3. Kumar & Clark. Clinical medicine. 6th edition, 2005.
  4. Iz Leka: Slovenski Medicinski e-Slovar.

Besedilo je povzeto po uradni literaturi, vendar napisano ni nujno v skladu s trenutno veljavnim uradnim mnenjem, smernicami in priporočenim zdravljenjem. Namenjeno je zgolj informativni rabi. Avtor za napake in napisano ne odgovarja.