Psihotične motnje ali psihoze (shizofrenija)

Definicija

Psihoza je resno bolezensko stanje, katerega pa lahko poskušamo zdraviti. Pri obolenju gre za motnjo v delovanju možganov. Oseba s psihozo običajno izgubi stik z realnostjo, kar se kaže v načinu razmišljanja, prepričanjih zaznavanju in/ali dejanjih. Za osebe s psihozo lahko to ustvari precejšnjo zmedo in predstavlja veliko breme in stisko. Brez učinkovitega zdravljenja so psihoze resno breme tako za bolnikovo življenje kot tudi za svojce in prijatelje.

Med psihične motnje ali psihoze sodi več različnih duševnih obolenj od katerih je zagotovo najbolj poznana shizofrenija. Sama beseda »psihoza« je grškega izvora, koren besede »psiha« pomeni dušo, končnica - oza pa nakazuje, da gre za neko nenormalno stanje oz. delovanje.

V prispevku je poudarek na značilnostih shizofrenije kot najpogostejše bolezni izmed psihoz. Shizofrenija je kronična oz. ponavljajoča se duševna motnja. Približno 10% bolnikov s shizofrenijo stori samomor.

Pogostost in vrste psihoz

Psihoza prizadene oba spola približno enako pogosto, vendar ženske zbolijo v povprečju pet let kasneje. Psihoza se običajno pojavi med dvajsetim in tridesetim letom. Za to boleznijo zboli približno 150 od 100 000 ljudi.

Med psihotične motnje oz. psihoze prištevamo več duševnih motenj, med katerimi je verjetno najbolj poznana shizofrenija. Med psihotične motnje pa spadajo še: shizotipska motnja, trajne blodnjave motnje, akutne in prehodne psihotične motnje in inducirana blodnjava motnja ter shizoafektivne motnje.

Shizofrenija

Definicija shizofrenije

Shizofrenija je resna, trajna in slabo razumljena psihiatrična motnja. Poglavitna značilnost shizofrenije so psihotični simptomi, kot na primer slušne halucinacije (glasovi) in deluzije (fiksno napačno prepričanje). Za bolnika so moteče težave s kognicijo (zaznavanjem) in motnje procesiranja informacij. Bolniki s shizofrenijo imajo pogosteje težave z zaposlitvijo, v partnerstvu in pri samostojnem življenju, v primerjavi z ostalo populacijo.

Pogostnost shizofrenije

Za shizofrenijo zboli približno en odstotek populacije (v Sloveniji bi to pomenilo okoli 20. 000 bolnikov). Pojavljanje bolnika s shizofrenijo v družinskem okolju pomeni pogostejše pojavljanje shizofrenije pri ostalih osebah v tem okolju. Ženske in moški za shizofrenijo zbolevajo približno enako pogosto. Običajno se pojavi v prvi polovici življenja med petnajstim in tridesetim letom, pri ženskah nekoliko kasneje. Pri dveh tretjinah primerov izbruhne bolezen še pred tridesetim letom starosti. Bolezen poteka v milejši obliki v državah v razvoju. Predvideva se, da zaradi drugačne vloge družine in okolja, vendar še ni povsem pojasnjeno zakaj je temu tako.

Vzroki shizofrenije

Točnega vzroka za pojav shizofrenije ne poznamo, vemo pa, da je za razvoj bolezni potrebnih več dejavnikov (multifaktorska bolezen). Možne dejavnike za razvoj shizofrenije lahko razdelimo na biološke dispozicije in psihosocialne obremenitvene dejavnike. Med slednje sodijo kritični življenjski dogodki (“life events”, v družini pogosto izraženi kritični komentarji (“high expressed emotions”) ali pa pretirana skrb (“low expressed emotions”), teorija nasprotujočih si svojcev (“double bind” teorija - nasprotujoča si komunikacija bližnjih svojcev s protislovnimi sporočili).

Med biološke predispozicije prištevamo vpliv dednosti (pogostejše pojavljanje v posameznih družinah), neravnovesje med nekaterimi prenašalci v možganih (t.i. nevrotransmiterji), za katerega je potrebna podedovana nagnjenost k temu neravnovesju, hujše poškodbe možganov.

Za normalno delovanje možganov je potrebno točno določeno ravnovesje med prenašalci (nevrotransmiterji) v možganih, ki skrbijo za prenos informacij v možganih in živčevju. Pri bolnikih s shizofrenijo je to ravnovesje porušeno, obstaja več teorij, kateri nevrotransmiter je kriv za nastanek bolezni, toda zaenkrat so to le hipoteze (dopamin, serotonin, noradrenalin). Zdravila za zdravljenje shizofrenije (klasični antipsihotiki) delujejo v glavnem na dopaminske receptorje v možganih in tako skušajo ponovno vzpostaviti ravnovesje med prenašalci, med tem ko novejši (atipični) antipsihotiki delujejo predvsem na serotoninske in ostale receptorje. Po drugi strani naj bi bile pri bolnikih s shizofrenijo prisotne anatomske nepravilnosti v možganih.

Simptomi shizofrenije

Simptomi shizofrenije prizadenejo vsa področja človekove duševnosti med katere spadajo zaznavanje, mišljenje, čustvovanje in spoznavanje ter vedenje. Bolniki običajno doživljajo epizode, ko se simptomi bolj izrazijo. Potek epizode (psihotične faze) je v večini primerov cikličen, poteka v zagonih, ko se stanje poslabša, nato pa se ponovno izboljša. Med posameznimi fazami bolezni so običajno obdobja, ko se bolnik daje vtis, da je popolnoma zdrav. Ko pa se ponovno pojavi akutna ali psihotična faza, bolnik ne more logično razmišljati, včasih se celo zgodi, da popolnoma izgubi občutek o lastni identiteti (kdo je) in o tem kdo so drugi. Za to obdobje so značilne blodnje (psihopatološki simptom zmotnega mišljenja, sklepa ali ocene stanja, katerih bolnik ne more popraviti s pomočjo logike). Poleg blodenj se lahko pojavijo tudi halucinacije (zaznavna motnja, ki je ni izzval resnični objekt, človek, ki halucinira, pa je v resničnost tega, kar zaznava, trdno prepričan) in neorganizirano mišljenje.

Simptome lahko razdelimo na pozitivne in negativne, kar pa NE pomeni, da so eni dobri, drugi pa slabi. Pozitivnost oz. negativnost se nanaša npr. na produktivnost oz. aktivnost mišljenja. Med pozitivne simptome sodijo blodnje, halucinacije, napetost in neorganizirano mišljenje. Blodnje so nenavadne misli, ki nimajo resnične osnove. Bolnik z blodnjo npr. verjame, da mu nekdo prisluškuje, da ga nekdo snema ali zasleduje, lahko verjamejo, da jim nekdo “bere” misli ali pa jih spremlja preko satelitov iz vesolja, včasih so kateri bolniki prepričani, da jim nekdo “posreduje” misli v glavo. Lahko verjamejo, da imajo v sebi neizmerno, nadnaravno moč in sposobnost. Halucinacije so motnje zaznavanja.

Bolniki najpogosteje slišijo glasove (prisluhi), ki komentirajo njihovo vedenje, včasih jih žalijo ali pa jim ukazujejo, kaj naj storijo, včasih pa jih tudi hvalijo. Včasih vidijo stvari, ki jih v resnici ni (prividi), npr. vidijo kako iz pipe teče kri (v resnici pa teče iz pipe bistra voda). Bolniki lahko tudi vonjajo vonjave, ki v resnici niso prisotne, npr. smrad in nenavadne vonje. Občutijo lahko dotike po koži, zbadanje in bolečino po telesu takrat, ko za to ni nobenega telesnega razloga (halucinacije telesnih občutkov). Neorganizirano mišljenje pomeni, da si misli ne sledijo v logičnem zaporedju, pač pa je zveza med njimi slaba ali pa je sploh ni. Tako bolniki skačejo iz ene teme v drugo, ne da bi opazili, da med njimi ni nobene logične povezave. Bolnik npr. govori o včerajšnji nogometni tekmi, potem pa se sredi stavka ustavi in začne razlagati npr. o vzgajanju sadnega drevja.

Negativni simptomi shizofrenije so socialni umik (avtizem), neustrezno in plitko čustvovanje, ravnodušnost (apatija) in pasivnost. Bolniki lahko govorijo z monotonim glasom brez čustvene spremljave, pri sebi ne zaznajo nobenih čustev. Negativni simptomi so lahko po prvem obdobju bolezni bolj obremenjujoči za bolnika in njegovo družino od pozitivnih, ki se običajno hitreje ublažijo ali pa celo minejo.

Ena najtežjih značilnosti shizofrenije je, da bolnik ne verjame, da je bolan. Občutki, misli, glasovi, vse se mu zdi realno, vse se mu “resnično dogaja”. Zato težko verjame tistim, ki mu govorijo, da gre za bolezen. Temu pojavu pravimo nekritičnost do bolezni. Včasih zaradi nekritičnosti bolnika s shizofrenijo svojci pripeljejo v bolnišnico, kamor je bolnik običajno sprejet brez svoje privolitve, proti svoji volji. Šele, ko se z zdravili stabilizira in nerealne blodnje in halucinacije izzvenijo, lahko sam spozna, da je imel psihotično epizodo in da je bilo zdravljenje potrebno. Nekritičnost je tudi razlog, da bolniki s shizofrenijo velikokrat prenehajo jemati zdravila, čeprav jim je zdravnik svetoval, daj jih naj redno uživajo.

Diagnoza shizofrenije

Da gre pri bolniku dejansko za katero od oblik psihoze ali celo shizofrenijo, lahko potrdi ali ovrže le zdravnik, specialist psihiatrije. Največ dragocenih informacij lahko zdravnik običajno pridobi pri pogovoru z bolnikom, z njegovo družino, partnerjem ali bolnikovimi prijatelji. Potreben je psihiatrični in psihološki pregled ter psihosocialna ocean (delovno mesto bolnika, socialno okolje, finančno stanje, …).

Za izključitev organskega vzroka za zgoraj naštete simptome je potrebno opraviti različne telesne in laboratorijske preiskave, slikanje možganov (računalniška tomografija - CT, magnetno resonančno slikanje - MRI). Včasih je pri negotovosti potrebno izvesti tudi določene teste za prisotnost drog.

Poleg vsega naštetega je pomembna še dolžina trajanja težav in časovni potek težav. Za diagnozo shizofrenije je potrebna skoraj večino časa prisotna simptomatika, ki traja vsaj en mesec ali več. Poleg tega pa simptomov ni moč pripisati organskemu ali drugemu možganskemu obolenju, alkoholni ali drugi zastrupitvi, niti odtegnitvenemu sindromu (npr. pri zlorabi drog).

Če so se težave pojavile prvič, je potrebno raziskati vse možnosti za nastanek. Če pa je do podobnih dogodkov že prišlo, je potrebno raziskati, zakaj se je zadeva ponovila, ali je morda bolnik prenehal jemati zdravila ali pa je morda prišlo do velike spremembe v bolnikovem življenju.

Na osnovi temeljite analize naštetega zdravnik postavi diagnozo in se odloči za primerno zdravljenje.

Prognostično ugodni dejavniki so ženski spol, višja inteligentnost, stabilno partnerstvo, akutni začetek obolenja, pri katerem je v ospredju pozitivna simptomatika, poznejša starost pri prvem pojavu bolezni, dober odziv na zdravljenje in hitra remisija (začasno izboljšanje zdravstvenega stanja).

Zdravljenje shizofrenije

V preteklosti je veljalo, da je shizofrenija neozdravljiva bolezen, kasneje so se razvijali načini zdravljenja, ki pa niso bili pretirano uspešni, vse do razvoja medikamentozne terapije. Danes s pomočjo opravljenih študij znanstveniki ocenjujejo, da je le nekje tretjine primerov shizofrenije neozdravljive, kar seveda pomeni, da je zdravljenje pri dveh tretjinah bolnikov s shizofrenijo lahko uspešno. O poteku je danes s pomočjo dolgotrajnih spremljanj bolnikov znano, da pri približno 20% bolnikov s shizofrenijo pride po prvi epizodi do popolne remisije (izboljšanja zdravstvenega stanja), po drugi strani pa okoli 10% bolnikov umre zaradi samomora, pri četrtini bolnikov pa gre za kronični (dolgotrajen) napredujoči potek.

Za zdravljenje shizofrenije so pomembni štirje stebri: medikamentozne terapija (antipsihotiki), psihoterapija, socialna rehabilitacija in vključevanje ter izobraževanje družine in prijateljev (edukacija).

Poznamo številna zdravila (antipsihotike), ki pomagajo uravnovesiti neravnovesje med prenašalci (nevrotransmiterji) v možganih. Ta zdravila zmanjšujejo halucinacije in blodnje ter izboljšajo miselni tok, tako da postane bolj urejen in logičen. Vendar pa ta zdravila psihozo samo zazdravijo (stabilizirajo) in je ne pozdravijo (ne morejo pozdraviti vzroka in preprečiti, da se bolezen ne bi spet pojavila po prenehanju jemanja). Zato po prenehanju jemanja ali ob nerednem jemanju zdravil zelo velikokrat pride do ponovnega poslabšanja in pojava halucinacij in blodenj. Kljub temu, da ta zdravila le blažijo simptome in bolezni ne pozdravijo jih je za normalno življenje nujno redno jemati!

Po prvi epizodi shizofrenije priporočajo 1 do 3 leta rednega jemanja antipsihotikov, nato pa jih zdravnik poskusno počasi ukine. Če se bolezen ponovi več kot enkrat, je potrebno antipsihotična zdravila jemati 5 ali več let, številni bolniki pa jih za normalno funkcioniranje potrebuje vse življenje.

Bolezen se rada ponavlja, zato je potrebno zdravljenje vzeti resno in z zdravili nikakor ne prenehati po lastni presoji.

Zdravila za zdravljenje shizofrenije (kot tudi drugih oblik psihoz) imenujemo antipsihotiki, ki jih delimo na starejše ali klasične in novejše ali atipične.

Antipsihotiki so zdravila, ki ne povzročajo odvisnosti. Antipsihotična zdravila imajo, kot vsa zdravila, tudi neželene učinke. Zlasti v prvih tednih jemanja so lahko moteča suha usta, zamegljen vid, zaprtje in omotica. Ti neprijetni učinki običajno po določenem času minejo. Drugi možni neželeni učinki so še nemir (podoben tesnobi), tresenje in togost okončin. Vse to so sicer neprijetni občutki, ki pa niso nevarni in jih lahko v sodelovanju z zdravnikom skušamo ublažiti.

Občasno lahko zdravnik po potrebi predpiše tudi pomirjevala iz skupine benzodiazepinov, katera se običajno uporabljajo v kombinaciji z antipsihotiki. Vendar pa je pri benzodiazepinih težava odvisnost od zdravil, zaradi česar zdravnik časovno omeji uporabo pomirjeval.

Prognoza shizofrenije

Prognoza je slabša pri moških, pri zgodnjem začetku bolezni (še posebej pred dvajsetim letom starosti), pri nizki inteligentnosti in če je v družini prisoten bolnik s shizofrenijo. Tudi daljše obdobje nezdravljenja psihotične epizode poslabša prognozo. Za prognozo sta zato ključnega pomena zgodnje odkrivanje in čim prejšnja uvedba zdravljenja z antipsihotiki.

Literatura

  1. Milčinski L. (ur.). Psihiatrija. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1986.
  2. Rothenhäusler H.-B.: Kompendium Praktische Psychiatrie. Dunaj: Springer Wien/New York Dunaj, 2007.

Besedilo je povzeto po uradni literaturi, vendar napisano ni nujno v skladu s trenutno veljavnim uradnim mnenjem, smernicami in priporočenim zdravljenjem. Namenjeno je zgolj informativni rabi. Avtor za napake in napisano ne odgovarja.