Sekundarna arterijska hipertenzija

Povezane vsebine:

Pogostost

V Sloveniji ima približno petina prebivalcev, starih med 40 in 70 let, povišan krvni tlak. Zapleti arterijske hipertenzije, kot so srčno-žilne bolezni ali možganska kap, predstavljajo zelo pogoste zdravstvene težave. Večina bolnikov s postavljeno diagnozo arterijska hipertenzija ima tako imenovano esencialno (primarno ali idiopatsko) hipertenzijo, pri kateri vzroka nastanka ne poznamo natančno.

Esencialna hipertenzija predstavlja 90-95% bolnikov s povišanim krvnim tlakom. Preostalih 5-10% pa predstavlja tako imenovana sekundarna hipertenzija. Pri tej obliki povzroča visok krvni tlak drugo obolenje, lahko gre za ledvično obolenje, obolenje žlez, srčno-žilne bolezni, pojav v nosečnosti ali pa je nevrogenega izvora. Povišan krvni tla je lahko tudi posledica zaužitja različnih snovi (alkohol, kava, oralna kontracepcija).

Primerno zdravljenje sekundarne hipertenzije lahko pogosto kontrolira oboje, bolezen, ki povzroča povišan krvni tlak in krvni tlak, kar zmanjša tveganje za resne zaplete, vključno z boleznimi srca, odpovedjo ledvic in kap.

Simptomi

Podobno kot primarna arterijska hipertenzija, tudi sekundarna nima specifičnih simptomov, četudi je krvni tlak dosegel nevarno visoke vrednosti.

Pri določenih bolnikih se lahko pojavi glavobol zaradi sekundarne hipertenzije, vendar je pogosto težko razmejiti, ali glavobol povzroča povišan krvni tlak ali kaj druga.

Če je pri bolniku prisotna arterijska hipertenzija, na sekundarno hipertenzijo lahko nakazuje naslednje:

  1. visok krvni tlak, ki je odporen na zdravila za zniževanje krvnega tlaka (antihipertenzivi)
  2. zelo visok krvni tlak (sistolni tlak nad 180 mmHg ali diastolni tlak nad 110 mmHg
  3. antihipertenziv, ki je bil prej učinkovit, je izgubil učinek
  4. povišan krvni tlak, ki se pojavi nenadoma pred 30. ali po 55. letu
  5. v družinski anamnezi nihče nima povišanega krvnega tlaka.

Vrste sekundarne hipertenzije

Najpogostejša oblika sekundarne hipertenzije je renovaskularna hipertenzija (obolenje ledvičnega ožilja), ki je potencialno reverzibilna.

Renovaskularna hipertenzija

Je nasploh najpogostejša ozdravljiva oblika arterijske hipertenzije v vsakem življenjskem obdobju. Gre za obliko sekundarne hipertenzije, ki jo povzroča zožitev (stenoza) ene ali obeh ledvičnih arterij, ki dovajata krvi v ledvice. Renovaskularna hipertenzija lahko povzroči resno povišanje krvnega tlaka in lahko resno poškoduje ledvice. Pogosto zožitev povzročijo podobni maščobni plaki, kot jih lahko najdemo v koronarnih arterijah (ateroskleroza) ali pa gre za stanje, kjer se mišično in fibrozno tkivo ledvične arterije zadebeli v obroče (fibromuskularna displazija). Pomembno jo je prepoznati, saj se lahko opravi rekanalizacija (razširitev) arterijske zožitve. Ko arterij razširimo, vplivamo na hipertenzijo (krvni tlak se zniža) in izboljšamo delovanje ledvic.

Renoparenhimska hipertenzija

Pri tej obliki gre za obolenje ledvičnega parenhima (tkiva). Gre za sorazmerno redko bolezen. Pojavlja se pri enostranski ali obojestranski ledvični bolezni, ki ni posledica visokega krvnega tlaka. Lahko gre npr. za policistično bolezen ledvic (prirojena bolezen, kjer ciste v ledvicah preprečujejo normalno delovanje ledvic). Pomen parenhimskih bolezni je večji pri otrocih in mladostnikih.

Arterijska hipertenzija je pogosto pridružena akutni in kronični ledvični bolezni. Pri akutni ledvični parenhimski bolezni je hipertenzija pretežno volumska (prekomerno zadrževanje vode v organizmu zaradi ledvičnega obolenja povzroči povišan krvni tlak) in izgine z ozdravitvijo osnovne bolezni. Pri kronični ledvični bolezni je hipertenzija pogostejša, njene dolgoročne posledica pa so bolj problematične.

Endokrini vzroki hipertenzije

Pri endokrino pogojenem visokem krvnem tlaku so po pogostosti na prvem mestu bolezni ščitnice, sledijo bolezni nadledvične žleze (skorje in sredice). Kadar žleza ščitnica ne proizvede dovolj ščitničnega hormona (hipotiroidizem) ali proizvede preveč ščitničnega hormona (hipertiroidizem), je lahko posledica povišan krvni tlak.

Pri Cushingovem sindromu zdravljenje s kortikosteroidi, tumor hipofize ali drugi faktorji vplivajo na nadledvično žlezo, da ta izloča preveč hormona kortizola, ki ima na telo več učinkov (npr. razgradnja beljakovin v telesu, zadrževanje natrija v telesu, povečane izgube kalija preko ledvic) med drugim tudi povišan krvni tlak.

Feokromocitom je redek tumor, ki ga običajno najdemo v nadledvični žlezi. Tumor povišuje izločanje hormonov adrenalina in noradrenalina, kar lahko dolgoročno vodi v povišan krvni tlak ali kratkotrajna nenadna povišanja krvnega tlaka.

Koarktacija aorte

Gre za prirojeno zožitev (koartktacijo) glavne telesne arterije, aorte. Zaradi zožitve mora srce močneje črpati, da lahko spravi kri mimo zožitve v preostale dele telesa. To ima za posledico povišan krvni tlak, še posebej na obeh rokah.

Hipertenzija v nosečnosti

Hipertenzija v nosečnosti s svojimi zapleti ostaja eden glavnih vzrokov za smrt matere in obporodno umrljivost in obolevnost. Povišan krvni tlak v nosečnosti sam zase ni bolezen, temveč znak, ki nastane zaradi različnih vzrokov.

Debelost

S povečanjem telesne teže se poviša delež krvi, ki kroži po telesu, kar ima za posledico povečan tlak na arterijske žilne stene (povišan krvni tlak). Povečana telesna teža je pogosto v povezavi s pospešenim bitjem srca in znižano sposobnostjo krvnih žil za prenos krvi. Vsi ti dejavniki lahko povišajo krvni tlak.

Diagnoza

Običajno je potrebnih več meritev krvnega tlaka ob več obiskih pri zdravniku, da lahko postavimo diagnozo arterijska hipertenzija. Ko je zagotovo potrjeno, da ima bolnik hipertenzijo, sledi diagnostično-terapevtski postopek, katerega cilji so opredeliti vrsto oz. vzrok hipertenzije in oceniti bolnikovo celokupno tveganje za srčno-žilne bolezni.

V diagnostični postopek sodijo:

  1. družinska in osebna anamneza s poudarkom na boleznih srca in ožilja
  2. vprašanja o življenjskem slogu: kajenje, alkohol, telesna aktivnost, dosoljevanje, prekomerna telesna teža
  3. internistični klinični status in orientacijski nevrološki status
  4. pregled očesnega ozadja
  5. laboratorijske preiskave: urin s sedimentom, hemogram, biokemija (elektroliti, sečnina in kreatinin, urat, krvni sladkor, holesterol)
  6. elektrokardiogram (EKG).

Na dopolnilne preiskave pošljemo bolnika le, če zato obstajajo indikacije na podlagi rezultatov opravljenih preiskav. Dopolnilne preiskave nam lahko dajo natančnejše informacije o morebitnih okvarah tarčnih organov in o obsegu okvar, arterijski hipertenziji pridruženih boleznih in morebitnem vzroku hipertenzije.

Bolnik z ugotovljeno sekundarno hipertenzijo mora po postavitvi diagnoze obiskati specialista internista, saj sodi sekundarna arterijska hipertenzija ciljano v roke usmerjenega specialista.

Zdravljenje

Pri sekundarni hipertenziji gre pogosto za stanje oz. bolezen, ki zahteva zdravljenje z zdravili ali operativni poseg. Ko je glavni vzrok prepoznan in primerno zdravljenj, pride običajno do znižanja krvnega tlaka, lahko se celo popolnoma normalizira.

Idealno zdravilo za zniževanje krvnega tlaka za bolnika z ledvično prizadetostjo mora biti učinkovito v enotirni terapiji (bolnik jemlje zgolj eno zdravilo), imeti mora čim manj stranskih učinkov in ima naj ugoden vpliv na preprečevanje napredovanja ledvične bolezni. Pri bolnikih z endokrino pogojenim vzrokom hipertenzije je zdravljenje usmerjeno proti sami bolezni (ščitnica, nadledvična žleza).

Hipertenzijo v nosečnosti najbolje vodi družinski zdravnik v sodelovanju z ginekologom in kardiologom. Končna oblika zdravljenja je porod.

Kljub temu je zelo pomembna prilagoditev življenjskega sloga (uživanje zdrave prehrane, povečana telesna aktivnost in vzdrževanje primerne telesne teže), saj zdrav življenjski slog pripomore k znižanju krvnega tlaka.

Literatura

  1. Dobovišek J., Jezeršek P. Arterijska hipertenzija. Medicinski razgledi, 1992 Suppl.; letn. 31,4.
  2. Kersnik J. Praksa zdravnika splošne medicine v ZD Jesenice na področju preventive kardiovaskularnih bolezni. Zdravstveno varstvo: 1996; 35: 295-298.
  3. Fauci, Braunwald, Kasper, Hauser, Longo, Jameson, Loscalzo. Harrisons's Principles of internal medicine. McGraw-Hill; 17th edition; 2008.
  4. Slovensko zdravniško društvo, Sekcija za arterijsko hipertenzijo. X. strokovni sestanek sekcije za arterijsko hipertenzijo. Zbornik; 2001 Okt 19., Ljubljana, Slovenija.

Besedilo je povzeto po uradni literaturi, vendar napisano ni nujno v skladu s trenutno veljavnim uradnim mnenjem, smernicami in priporočenim zdravljenjem. Namenjeno je zgolj informativni rabi. Avtor za napake in napisano ne odgovarja.