Sladkorna bolezen (diabetes) tipa I

Povezane vsebine:

Definicija

Sladkorna bolezen je skupina presnovnih bolezni, njihova skupna značilnost pa je kronična hiperglikemija (povišan krvni sladkor), ki nastane zaradi pomanjkljivega izločanja hormona inzulina ali njegovega pomanjkljivega delovanja, ali pa obojega hkrati. Kronično povišan krvni sladkor povzroča kronično okvaro, motnjo ali odpoved delovanja različnih organov. Posebej prizadeti organi so oči, ledvice, živci, srce in ožilje. Sladkorna bolezen tipa 1 ali inzulinsko odvisni diabetes, je kronično obolenje, pri katerem trebušna slinavka ne proizvaja zadostne količine inzulina.

Inzulin je hormon, ki je potreben da lahko sladkor (glukoza) vstopa v celice kot vir energije. Trebušna slinavka (pankreas) je žleza, ki se nahaja za želodcem. Sladkorna bolezen tipa 2 je pogostejši in se pojavi, ko telo postane odporno na učinke inzulina ali ga ne more proizvesti zadostne količine.

Vrste sladkorne bolezni

Osnovna razdelitev sladkornih bolezni obsega tri osnovne tipe: sladkorna bolezen tipa 1 (juvenilni diabetes), sladkorna bolezen tipa 2 (diabetes melitus) in nosečniška sladkorna bolezen (gestacijski diabetes). Dve vmesni obliki sta motena toleranca za glukozo in mejna bazalna glikemija.

Sladkorna bolezen tipa 1 se praviloma pojavi v mladosti (pred 30. letom starosti), čeprav ni starostne omejitve.

Epidemiologija (pojavnost)

V Sloveniji je več kot 80.000 registriranih bolnikov s sladkorno boleznijo, 75% ima pravo sladkorno bolezen (od tega ima 3% bolnikov diabetes tipa 1 – okoli 200 otrok, 1% bolnic ima gestacijski diabetes, 96% bolnikov ima diabetes tipa 2). Preostalih 25% bolnikov ima moteno toleranco za glukozo (MTG). MTG je diagnostični kriterij z vrednostmi krvnega sladkorja med 7,8 in 11 mmol/l po 120 min pri 75 g OGTT (oralni glukozni tolerančni test, pri katerem bolnik spije 2 dcl tekočine v kateri je 75 g glukoze, vrednosti krvnega sladkorja izmerimo pred zaužitjem in 120 min po zaužitju tekočine). Mejna bazalna glikemija (MBG) je patološka vrednost krvnega sladkorja med 6,1 in 6,9 mmol/l na tešče. MTG in MBG sta predstopnji v razvoju sladkorne bolezni in pogosto preideta v sladkorno bolezen tipa 2.

Etiopatogeneza (vzročnost)

Na pojav diabetesa tipa 1 vplivajo številni dejavniki, vključno z genetsko predispozicijo in izpostavitvijo določenim virusom. Točnega vzroka pojava diabetesa tipa 1 ne poznamo. Pri večini bolnikov gre za človekov lastni imunski sistem, ki običajno uničuje škodljive bakterije in viruse, vendar v tem primeru napačno napade svoje lastne celice, beta celice trebušne slinavke, ki proizvajajo inzulin. Ko so beta celice trebušne slinavke uničene, telesu primanjkuje inzulina, zaradi česar glukoza ne more vstopati v celice. Zaradi tega se glukoza kopiči v krvnem obtoku, kjer lahko povzroča življenje ogrožajoče komplikacije. Idiopatična oblika je redkejša, pri njej vzroka za nastanek ne poznamo. Hiperglikemija se pojavi, ko propade več kot tri četrtine beta celic v trebušni slinavki.

Klinična slika

Za klinično sliko so odgovorne presnovne spremembe zaradi pomanjkanja inzulina. Hiperglikemija (vrednost krvnega sladkorja nad 10 mmol/l) povzroči glikozurijo (izgube odvečne glukoze preko urina) s posledično osmozno diurezo (zaradi dodatne glukoze v procesu tvorbe urina v ledvicah, se poviša koncentracija tekočine v ledvicah, čemur sledi premik vode k višji koncentraciji – osmoza, zaradi česar se preko ledvic izloči več vode). Značilna je obilna količina urina podnevi in ponoči ter posledično dehidracijo (izsušitev), neprestana žeja, suha usta in motnje vida. Gre za kronično katabolno (razgrajevalno) stanje z utrujenostjo in hujšanjem.

Ob odkritju je tipični bolnik s sladkorno boleznijo tipa 1 mlad in shujšan.

Zapleti diabetesa tipa 1

Za diabetes je značilna okvara malih žil (mikroangiopatija) in napredujoča ateroskleroza (makroangiopatija), ki je prisotna pri starejših bolnikih v obliki klavdikacij ali gangrene spodnjih okončin (diabetično stopalo), srčni infarkt ali ishemična možganska kap.

Prekomerna glukoza v telesu lahko poškoduje drobne žile (kapilare), ki prehranjujejo živce, še posebej v spodnjih okončinah. Poškodba živcev (nevropatija) lahko povzroči otrplost, pekoč občutek ali bolečino, kar se običajno začne na konici palca na zgornjih ali spodnjih okončin in hitro napreduje. Slabo urejen krvni sladkor lahko dolgoročno povzroči izgubo občutka na prizadeti okončini.

Med zaplete diabetesa tipa 1 štejemo tudi nefropatijo (poškodba drobnih žilnih snopov-glomerulov v ledvici, ki filtrira tekočino iz telesa). Huda poškodba ledvic lahko vodi v ledvično odpoved ali končno odpoved ledvic, pri kateri je potrebna dializa ali presaditev ledvice.

Diabetes lahko poškoduje drobne žilice očesne mrežnice (diabetična retinopatija), kar lahko potencialno vodi tudi v slepoto.

Pri nosečih bolnicah z diabetesom je lahko povišan nivo krvnega sladkorja nevaren za mater in otroka. Tveganje za prirojene nepravilnosti, spontani splav ali mrtvorojenost je večje, če diabetes ni dobro urejen. Za mater predstavlja diabetes povečano tveganje za diabetično ketoacidozo, z diabetesom povezane težave z očmi (retinopatija), z nosečnostjo povzročen povišan krvni tlak in preeklampsijo.

Diagnostika (prepoznavanje bolezni)

Za diagnozo je potrebno opraviti laboratorijsko kontrolo krvnega sladkorja (glukoze). Diagnoza je zanesljiva, če je krvna glukoza na tešče nad 7 mmol/l ali nad 11,1 mmol/l kadarkoli, izmerjeno vsaj dvakrat, če ni kliničnih simptomov. Pri vrednostih glukoze nad 6 mmol/l in do 7 mmol/l je potrebno opraviti 75 g oralni glukozni tolerančni test (OGTT). Po sedaj veljavnih kriterijih gre za sladkorno bolezen, če je krvna glukoza iz venske krvi po 120 min nad 11,1 mmol/l. Za moteno toleranco za glukozo (MTG) gre pri vrednosti krvne glukoze med 7,8 mmol/l in 11,1 mmol/l.

Zdravljenje

Zdravljenje diabetesa tipa 1 zahteva doživljenjsko predanost. Cilji zdravljenja sladkorne bolezni tipa 1 so odprava simptomov, preprečevanje akutnih zapletov, preprečevanje kroničnih organskih okvar in izboljšanje kakovosti življenja bolnika.

Pri diabetesu tipa 1 je potrebno izvajati strogo samokontrolo in prilagajanje odmerkov inzulina zaradi možnosti hipoglikemije (znižanega krvnega sladkorja).

Potrebno je redno jemanje inzulina, redna telesna vadba in ohranjanje primerne telesne teže, uživanje zdrave in uravnotežene telesne prehrane in redne kontrole krvnega sladkorja.

Sodobna dietna prehrana temelji na načelih zdrave uravnotežene prehrane, kjer beljakovine sestavljajo 10 do 20% dnevnega vnosa kalorij (0,8 g/kg telesne teže/dan), pri okvari ledvic (nefropatiji) pa le do 10%. Bolniki z normalnimi koncentracijami maščob v serumu lahko zaužijejo do 30% kalorij iz maščob (od tega manj kot 10% nasičenih). Ogljikovi hidrati lahko dosežejo 60 do 70% dovoljenih kalorij. Priporočljive so vlaknine, ki ugodno vplivajo na serumske maščobe in obolenja črevesja. Upočasnijo absorpcijo (privzem) glukoze v ozkem črevesu. Dnevno priporočilo je 20 do 35 g dietnih vlaknin. Dietna prehrana diabetikov mora biti individualno prilagojena.

Trenutno je edina možnost vnosa inzulina preko injekcij ali preko inzulinske črpalke. Inzulina se ne da jemati oralno (npr. v obliki tablete), saj ga encimi v želodčnem soku razgradijo. Obstaja več tipov inzulina: dolgo- delujoči, srednje-delujoči in kratko-delujoči inzulin. Zdravnik se glede na bolnikove potrebe odloči kateri tip inzulina je najbolj primeren za bolnika.

Inzulinska črpalka je ena izmed oblik vnosa inzulina. Črpalka je naprava, približno v velikosti mobilnega telefona, katero bolnik nosi zunaj svojega telesa. Cevka povezuje rezervoar z inzulinom s katetrom, ki je vstavljen pod kožo v trebuh. Črpalka je programirana, da avtomatsko sprošča določeno količino kratko-delujočega inzulina, kar imenujemo bazalna količina inzulina. Med uživanjem hrane črpalka sprosti enkratni odmerek (bolus) inzulina, da korigira nivo glukoze v krvi, če je ta povišan.

Literatura

  1. Kocijančič A, Mrevlje F, Štajer D. Interna medicina. Ljubljana: Littera picta; 2005.
  2. Kasper D L, Braunwald E, Hauser S L, et al. Harrison's Principles of Internal Medicine 16th edition. New York: McGraw-Hill Companies, Inc.; 2005.
  3. Iz Leka: Slovenski Medicinski e-Slovar.

Besedilo je povzeto po uradni literaturi, vendar napisano ni nujno v skladu s trenutno veljavnim uradnim mnenjem, smernicami in priporočenim zdravljenjem. Namenjeno je zgolj informativni rabi. Avtor za napake in napisano ne odgovarja.