Sladkorna bolezen tipa II (diabetes mellitus)

Povezane vsebine:

Definicija

Pojem »diabetes mellitus« se nanaša na skupino bolezni, ki vplivajo na način kako telo uporablja krvni sladkor (glukozo). Glukoza je nujna za preživetje, saj je pomemben vir energije za telesne celice, je glavni vir energije za možgane. Skupna značilnost bolezni je kronična hiperglikemija (povišan krvni sladkor), ki nastane zaradi pomanjkljivega izločanja hormona inzulina ali njegovega pomanjkljivega delovanja, ali pa obojega hkrati. Kronično povišan krvni sladkor povzroča kronično okvaro, motnjo ali odpoved delovanja različnih organov. Posebej prizadeti organi so oči, ledvice, živci, srce in ožilje. Inzulin je hormon, ki je potreben da lahko glukoza vstopa v celice kot vir energije. Trebušna slinavka (pankreas) je žleza, ki se nahaja za želodcem. Sladkorna bolezen tipa 2 je najpogostejša oblika sladkorne bolezni in se pojavi, ko telo postane odporno na učinke inzulina ali ga ne more proizvesti zadostne količine.

Vrste sladkorne bolezni

Osnovna razdelitev sladkornih bolezni obsega tri osnovne tipe: sladkorna bolezen tipa 1 (juvenilni ali od inzulina odvisni diabetes), sladkorna bolezen tipa 2 (diabetes mellitus) in nosečniška sladkorna bolezen (gestacijski diabetes). Dve vmesni obliki sta motena toleranca za glukozo in mejna bazalna glikemija.

Sladkorna bolezen tipa 2 se praviloma pojavi po 40. letu starosti (v več kot 80% pri ljudeh s prekomerno telesno težo), čeprav ni starostne omejitve in se lahko pojavi tudi pred štiridesetim letom starosti.

Epidemiologija (pojavnost)

V Sloveniji je več kot 80.000 registriranih bolnikov s sladkorno boleznijo, 75% ima pravo sladkorno bolezen (od tega ima 3% bolnikov diabetes tipa 1 – okoli 200 otrok, 1% bolnic ima gestacijski diabetes, 96% bolnikov ima diabetes tipa 2). Preostalih 25% bolnikov ima moteno toleranco za glukozo (MTG). MTG je diagnostični kriterij z vrednostmi krvnega sladkorja med 7,8 in 11 mmol/l po 120 min pri 75 g OGTT (oralni glukozni tolerančni test, pri katerem bolnik spije 2 dcl tekočine v kateri je 75 g glukoze, vrednosti krvnega sladkorja izmerimo pred zaužitjem in 120 min po zaužitju tekočine). Mejna bazalna glikemija (MBG) je patološka vrednost krvnega sladkorja med 6,1 in 6,9 mmol/l na tešče. MTG in MBG sta predstopnji v razvoju sladkorne bolezni in pogosto preideta v sladkorno bolezen tipa 2.

Etiopatogeneza (vzročnost)

Glukoza je glavni vir energije za človeške celice. Obstajata dva glavna vira glukoze: vnesena glukoza s hrano in jetra, ki so sposobna proizvesti glukozo. Običajno vstopa glukoza v celice s pomočjo inzulina. Kadar zaužijemo hrano, trebušna slinavka izloči inzulin v krvni obtok. Ko inzulin kroži po obtoku, deluje kot ključ, ki omogoča vstop glukoze v celice, ter tako zmanjša nivo glukoze v obtoku.

Pri moteni toleranci za glukozo, ki lahko vodi v diabetes tipa 2 in pri diabetesu tipa 2, celice postanejo odporne (rezistentne) na učinek inzulina. Trebušna slinavka ni sposobna proizvesti zadostno količino inzulina, da bi premostil odpornost. Namesto, da bi glukoza vstopala v celice, se kopiči v krvnem obtoku. Ni popolnoma jasno, zakaj celice postanejo odporne na inzulin. Večina bolnikov ima prekomerno telesno težo, kar povezujejo z nastankom bolezni. Obstajajo dejavniki tveganja za razvoj diabetesa tipa 2: prekomerna telesna teža, pomanjkljiva telesna aktivnost, družinska anamneza diabetesa tipa 2 (starši ali sestre in bratje), arterijska hipertenzija, nenormalne vrednosti maščob (znižan nivo HDL-»dober holesterol« in povišane vrednosti trigliceridov).

Klinična slika

Simptomi diabetesa so odvisni od vrednosti krvne glukoze (koliko je povišana). Pri nekaterih bolnikih lahko bolezen dolgo poteka klinično nemo, brez posebnih znakov. Običajno se simptomi razvijajo počasi in napredujoče.

Značilni za diabetes tipa 2 so: povečana žeja (potreba po pitju), pogosto uriniranje (poliurija), ekstremna lakota, nepojasnjena izguba teže (možna), utrujenost, motenje vida, slabo celjenje ran, pogoste okužbe dlesni, kože, vagine ali sečnega mehurja.

Zapleti diabetesa tipa 2

Za diabetes je značilna okvara malih žil (mikroangiopatija) in napredujoča ateroskleroza (makroangiopatija), ki je prisotna pri starejših bolnikih v obliki klavdikacij ali gangrene spodnjih okončin (diabetično stopalo), srčni infarkt ali ishemična možganska kap.

Prekomerna glukoza v telesu lahko poškoduje drobne žile (kapilare), ki prehranjujejo živce, še posebej v spodnjih okončinah. Poškodba živcev (nevropatija) lahko povzroči otrplost, pekoč občutek ali bolečino, kar se običajno začne na konici palca na zgornjih ali spodnjih okončin in hitro napreduje. Slabo urejen krvni sladkor lahko dolgoročno povzroči izgubo občutka na prizadeti okončini.

Med zaplete diabetesa tipa 1 štejemo tudi nefropatijo (poškodba drobnih žilnih snopov-glomerulov v ledvici, ki filtrira tekočino iz telesa). Huda poškodba ledvic lahko vodi v ledvično odpoved ali končno odpoved ledvic, pri kateri je potrebna dializa ali presaditev ledvice.

Diabetes lahko poškoduje drobne žilice očesne mrežnice (diabetična retinopatija), kar lahko potencialno vodi tudi v slepoto.

Pri nosečih bolnicah z diabetesom je lahko povišan nivo krvnega sladkorja nevaren za mater in otroka. Tveganje za prirojene nepravilnosti, spontani splav ali mrtvorojenost je večje, če diabetes ni dobro urejen. Za mater predstavlja diabetes povečano tveganje za diabetično ketoacidozo, z diabetesom povezane težave z očmi (retinopatija), z nosečnostjo povzročen povišan krvni tlak in preeklampsijo.

Nevropatija in slaba prekrvljenost zaradi okvare žil na spodnjih okončinah povečajo tveganje za različne komplikacije. Vrezi, žulji ali druge poškodbe lahko, če jih ne zdravimo pravočasno in pravilno, napredujejo v resne okužbe. Včasih je uda ni možno ohraniti in potrebna je lahko ablacija (odstranitev palca na nogi), podkolenska ali nadkolenska amputacija.

Bolniki s slabo ustno higieno so posebej ogroženi, da razvijejo okužbo dlesni ali ustne sluznice.

Diagnostika (prepoznavanje bolezni)

Za diagnozo je potrebno opraviti laboratorijsko kontrolo krvnega sladkorja (glukoze). Diagnoza je zanesljiva, če je krvna glukoza na tešče nad 7 mmol/l ali nad 11,1 mmol/l kadarkoli, izmerjeno vsaj dvakrat, če ni kliničnih simptomov. Pri vrednostih glukoze nad 6 mmol/l in do 7 mmol/l je potrebno opraviti 75 g oralni glukozni tolerančni test (OGTT). Po sedaj veljavnih kriterijih gre za sladkorno bolezen, če je krvna glukoza iz venske krvi po 120 min nad 11,1 mmol/l. Za moteno toleranco za glukozo (MTG) gre pri vrednosti krvne glukoze med 7,8 mmol/l in 11,1 mmol/l.

Pri potrjeni diagnozi diabetesa tipa 2 imamo na voljo vrednost glikiranega hemoglobina (HbA1c), ki je pokazatelj povprečne vrednosti nivoja glukoze v zadnjih dveh do treh mesecih. Meri odstotek glukoze, vezane na hemoglobin (del rdečih krvničk, ki nosi kisik). Višji kot je nivo glukoze v krvi, več se je veže na hemoglobin. Vrednost HbA1c 6,5% ali več na dveh testiranjih nakazuje na možnost, da ima bolnik diabetes.

Zdravljenje

Zdravljenje diabetesa tipa 2 zahteva veliko predanosti in samodiscipline. Cilji zdravljenja sladkorne bolezni tipa 2 so odprava simptomov, preprečevanje akutnih zapletov in napredovanja bolezni, preprečevanje kroničnih organskih okvar in izboljšanje kakovosti življenja bolnika.

Pri diabetesu tipa 2 je potrebno izvajati redno samokontrolo in prilagajanje življenjskega sloga.

Potrebna je redna telesna vadba in ohranjanje primerne telesne teže, uživanje zdrave in uravnotežene telesne prehrane in redne kontrole krvnega sladkorja.

Trenutno je edina možnost vnosa inzulina preko injekcij. Inzulina ne moremo zaužiti oralno (npr. v obliki tablete), saj ga encimi v želodčnem soku razgradijo. Obstaja več tipov inzulina: dolgo-delujoči, srednje-delujoči in kratko-delujoči inzulin. Zdravnik se glede na bolnikove potrebe odloči kateri tip inzulina je najbolj primeren za bolnika.

Druga zdravila, ki se lahko uporabljajo:

  1. Spodbujevalci izločanja inzulina iz trebušne slinavke
  2. Zaviralci tvorbe in izločanja glukoze iz jeter (potrebnega je manj inzulina za prenos glukoze v celice)
  3. Zdravila, ki naredijo tkivo bolj občutljivo za inzulin
  4. Zdravila, ki zavirajo encime v želodcu, da razgradijo ogljikove hidrate (kar pomeni, da je obtoku manj glukoze, ki spada med ogljikove hidrate)

Preventiva (preprečevanje) diabetesa tipa 2

Za razliko od diabetesa tipa 1, lahko pri tipu 2 veliko naredimo sami za preprečevanje nastanka bolezni. Zelo pomembna je primerna telesna teža, uravnotežena zdrava prehrana in redna telesna aktivnost. Tudi, če se bolezen razvije, lahko sami prispevamo veliko k zmanjšanju simptomov, npr. s primerno dieto, ki nam jo določi zdravnik, z zadostnim gibanjem in rednim jemanjem zdravil ali aplikacijami inzulina, kadar so te potrebne. Ne smemo pozabiti na dobro ustno higieno, s katero lahko preprečimo ali pa zmanjšamo nastanek razjed in okužb na dlesnih. Za preprečevanje zapletov na spodnjih okončinah je nujna primerna obutev, ki ne pritiska na izpostavljenih točkah, dobra higiena nog (redno umivanje, zadostno sušenje, redno menjavanje nogavic in izboljšanje prekrvavitve). Potrebno je opozoriti, da bolniki včasih izgubijo občutek za toploto ali mraz, zaradi česar je potrebna previdnost pri uporabi toplih ali mrzlih obkladkov/kopeli, da ne pride do opeklin ali ozeblin, saj običajno ti bolniki izgubijo tudi občutek za bolečino.

Literatura

  1. Kocijančič A, Mrevlje F, Štajer D. Interna medicina. Ljubljana: Littera picta; 2005.
  2. Kasper D L, Braunwald E, Hauser S L, et al. Harrison's Principles of Internal Medicine 16th edition. New York: McGraw-Hill Companies, Inc.; 2005.
  3. Iz Leka: Slovenski Medicinski e-Slovar.

Besedilo je povzeto po uradni literaturi, vendar napisano ni nujno v skladu s trenutno veljavnim uradnim mnenjem, smernicami in priporočenim zdravljenjem. Namenjeno je zgolj informativni rabi. Avtor za napake in napisano ne odgovarja.